Malo za šalo, še bolj za hec

Ta narava je čisto zmešana. Sedaj, ko je začetek pomladi, pri nas sneži kot noro. Pred nekaj dnevi sem napisal blog v katerem sem predlagal, da bi prestavili Pust, ker očitno sedaj dela zimo namesto da bi jo odganjal. Ob tem letnem času je bilo nekoč že tako toplo, da se je od vsepovsod kadilo, ne pa da je sedajle, ko to pišem, stopinja pod ničlo in pol metra snega. Je pa za nekaj to čudno sneženje le dobro. Če ne bi bilo snega, bi objavil bankrot.

Kdo od nas ne mara denarja? Malo je takih bedakov, ne? Vsi bi ga radi imeli raje več kot ga imamo, kot pa manj. Tudi jaz sem tak. In kolikor ga imamo, toliko ga potrošimo. Nekaterim na koncu denarja ostane celo nekaj meseca. Zanimivo je pa to, da ljudje mislimo, da če bi dobili več, bi nam tudi več ostalo. Figo freško. Dobro se spomnim predavatelja, ki je govoril o svojih izkušnjah na nekem tečaju kar se tiče njegove plače. Prej je zaslužil okoli 1300 evrov na mesec – poznamo ljudi, ki to dosežejo v treh mesecih -  in vedno so bili nekje na meji. Potem je zamenjal službo in dobival 3000 evrov. Na začetku je mislil, da bo ogromno prihranil, a so kmalu spet, meni nerazumljivo, živeli na robu. Torej, kolikor imaš, toliko zapraviš.

Jaz sem tudi na meji. Če ne sam, me tja potiskajo naša in otroci. Da pa bi se malo odmejašil, sem se začel ukvarjati s popoldanskim delom. Je treba ujeti kak evro. A ne gre vse po načrtih. Nekateri imajo delo celo leto, nekateri imajo to vezano na sezono ( žičničarji, morje), nekateri na vreme ( krovci )… Na žalost sem se jaz dal v skupino sezoncev. In to zimskih. Moje polpreživetje je tako vezano na zimo, ali še bolje, na sneg. In kot sem že prej napisal so sedaj zime za en klinc. Da pa bi vseeno malo napredoval v poslu, bom izkoristil ta blog v propagandne namene. Kot boste videli, je to kar jaz ponujam nekaterim dobro znano, nekateri pa ste to zadevo že videli, niste pa vedeli za kaj se gre ali niste vedeli, kje se to kupi.

Ste že videli kupe snega, ki se kar sami od sebe sesedajo, manjšajo? Vidite, tu imam jaz prste vmes. Prodajam namreč snegojede črve. Če ste do sedaj mislili, da sneg topi sonce, ste živeli v globoki zmoti. Ste že videli soseda, ki je skidal samo malo stezo do hiše? In ste mu vi rekli, da je len? Napaka, velika napaka. Fant ni len, on je pameten. Po snegu je posul moje črve in ti so pospravili sneg do konca. Kupujejo jih skoraj vsi, tudi vaši sosedje. Ker črvi ne poznajo meje, tako iz njihovega kupa prilezejo v vašega in pojedo še vaš sneg. Zatorej, kupite svoje črve, da ne boste manj kot sosed, ki vam lahko to uslugo zaračuna dražje kot pa bi vas prišel nakup ali pa vas po lepi slovenski navadi za to še toži. Kot vsaka stvar imajo tudi ti črvi dobre in slabe lastnosti. Dobre so te, da so za večkratno uporabo in bio neoporečni in ne kot sol, ki je dražja, samo za enkrat in še onesnažuje okolje in razžira avte in beton. Če kupiš že malo količino je dovolj, saj se razmnožujejo in so mikroskopsko majhni, nevidni s prostim očesom. Tako ne zavzamejo celih deponij ali vreč za domačo uporabo.

Imajo pa samo eno slabo lastnost. Ker so živa bitja, se v njih pretakajo tekočine. Za te pa vemo, da pod ničlo zmrznejo. Tako je tudi pri snegojedih črvih. Zato zaživijo šele, ko se temperatura dvigne nad ledišče. Topleje ko je, bolj so dejavni.

Tako, oglas je oddan. Oprostite ker ga oddajam tu. A moram. Ker je izredno huda konkurenca. Snega je sedaj kar nekaj, kupcev pa skoraj nič. Menda mi ja kdo ne hodi v zelje?

Vsi bi radi dolgo živeli, a nihče pri tem početju noče biti star. Pa razumi, če moreš. Kot narobe prav. Res, ljudje smo čudni do konca.

Zakaj danes taka pisarija? O starosti? Ne, nič me ni popadlo, nič se mi ni stožilo. Kar samo od sebe je prilezlo v mojo glavo. Sem bolj odprte, sploh ko zeham. In ta doba, starost, lahko traja zelo dolgo, ponavadi se zavleče prav tja do smrti.

O tej zgornji temi sem že dolgo nazaj prebral humoresko, ko moški opisuje svoje življenje. Že ko se je rojeval, so mu govorili naj pohiti. Ves čas otroštva je moral hiteti – pohiti v šolo, pohiti z nalogo, pohiti s kosilom… To se je nadaljevalo v srednji šoli, pri vojakih, ko se je oženil, vse tja do pozne starosti. In ko je ležal na smrtni postelji, so bili okoli njega zbrani vsi njegovi najbližji. In v njihovih očeh je videl eno samo besedo.

Koliko si star? Kolikor se počutiš? Ja, menda to drži. Nekateri so že pri tridesetih, nekateri pa so telički še pri osemdesetih. A za take pravijo, da jih je doletela druga puberteta, za nekatere pa so si izmislili tisti pregovor – glava sivi, rit nori. A to je bolj zaradi foušije, ker je človek na stara leta še tako živ. S seboj nosiš bogastvo, ki si si ga nabral s svojim načinom življenja do te dobe. Pravijo, da se življenjska doba podaljšuje. Se, a se bo tudi ustavila in nazadovala. Sedaj, ko je stara ta generacija, ki je še živela v pomanjkanju in kolikor toliko mirnemu življenju, je življenjska doba še v redu. Ko pa bo prišla na vrsto naslednja generacija, ki živi v preobilju maščobe in sladkorja, alkohola in stresa, telesne neaktivnosti in drog, se bodo začele podirati domine navzdol. Ne vem, če bodo takrat zdravniki lahko še štrajkali. Pravzaprav, a je to sploh kdo opazil? Kaj pa če štrajkajo že nekaj let na tiho, kot generalka za sedaj?

Sedaj, ko imam nekaj let na grbi, opažam razliko med mladostjo in starostjo. Saj glava bi, a telo nekako ne sledi. Nekatere stvari premislim, ravno tiste, pri katerih sem se včasih zaletel s silo. Mišljenje je tudi drugačno in vam povem iz lastnih izkušenj in razmišljanj, da tisto narodno Oj mladost ti moja… ni napisal pubertetnik.

Ampak, kdaj se začne starost? Bom drugače vprašal. Kdaj je človek resnično star. To, da nisi več mlad ti najprej pokažejo tvoji otroci ki so kar naenkrat tam okoli 20, ko ti pripeljejo domov partnerja ali pa ko moraš iti spat k stari mami. A to so samo začetni znaki. Tudi to, da si siv, betežen, tečen… še ni tisto pravo. A veste kaj je pravi pokazatelj? Jaz vem. Ko ti na rojstno dnevno torto prižgejo svečke za na pokopališče.

Ponavadi ne pišem blogov enega za drugim, a danes je pač izjema. Krivo je samo vreme. Ko ga gledam skozi okno, kako nese postrani snežinke, se mi je utrnila misel, ki ne sme ostati ” v predalu “, pa tudi objaviti jo moram takoj, ker se pri današnji špijonaži nikoli ne ve. In potem bi šel ves moj deset sekundni trud v nič in z mojo zamislijo bi se kitil kdo drug.

Zjutraj pred šesto, ko sem šel v službo, je na termometru kazalo 10 stopinj. V senci, se razume. Pa je zapihal vetrček, termometer je ostal tam kjer je, le temperatura je padla za debelih 8 stopinj. In je začelo snežiti. Najprej sramežljivo kot ledeni dež, nato pa, opogumljeno s včerajšnjo vremensko napovedjo o pol metra snega, čedalje bolj nesramno z velikimi snežinkami. In sedaj, ko to pišem, ga je pri nas do trebuha. Na srečo le žabjega. Pol metra ga dobiš, če to mero položiš na tla. Kakor je začelo, tako je tudi končalo. Mnogo hrupa za nič snega. Ampak, če odmislimo vse skupaj – zima je.

Zime niso več kar so bile. Saj poznate tisto – ko sem bil jaz mlad… Ja, takrat so bile res prave zime. Je zapadel sneg, ki je potem poležaval do marca, ko je prišla taka odjuga, da je curljalo od povsod. Snežaki so se nagibali kot revmatiki, kupi ob cestah, čez katere mulci nismo mogli videti, so začeli omogočati razglede in za osmi marec smo nabirali zvončke in slepice za mame. Sedaj pa ni snega niti za vzorec, pomladne rože cvetijo  že v začetku februarja, tako da se je treba vreči v strošek in obiskat cvetličarno. Včasih smo se na vsakem hribu sankali in smučali, kepali smo se kar naprej, gradili igluje, se metali po snegu in skakali s streh ali dreves v globok sneg, sedaj pa med počitnicami nekateri starši odpeljejo svoje otroke na smučanje v tujino, ostali so pa pred računalniki.

Ja, danes nam jo je zima malo zagodla. In to po tem, ko smo že pokopali Pusta. Ja, z veliko začetnico. Včasih je bil red s temi svetniki, potem so prišli v nebesa pa naši samoupravljalci in poglejte kaj imamo. Vse je zmešano. Zato, da bi se to popravilo, bi jaz nekaj predlagal. Popravimo koledar. V zgodovini sta znana vsaj dva koledarja. Eden se imenuje po Juliju Cezarju, drugi pa po papežu Gregorju Nevemkateremupovrsti. Oba sta vnesla kar nekaj reda v datume, a ker nobena stvar ni večna, tudi zadnji koledar ni več tisto kar je bil. Koledar, ki bi ga jaz predlagal bi se kljub moji pregovorni skromnosti lahko imenoval Možakarjev koledar, ne bi imel nič proti, imel pa bi samo eno drugačnost.

Če ste opazili, je letos zapadel sneg krepko po Pustu. Vsi vemo, da ima ta praznik neko moč. Nekoč je imel to, da je odganjal zimo, sedaj pa se je predrugačil. Kaj če bi ga na moj predlog premaknili v november, pa bi imeli po novem sneg za Božič in Novo leto, pa tudi počitnice bi bile lepše z njim? Se strinjate? Za datum bi se morali še zmeniti, ker ne bi smel biti preblizu 1. novembru, da ne bi kdo prišel na popkopališče našemljen v rdečega vraga. Potem bi bil šele hudič .

Ta elektronska pošta je pa res v redu. V hipu lahko pošlješ sporočilo, dobiš sliko, ki bi jo čakal tudi več dni, vsak dan ti kdo pošlje kaj smešnega in to ti pošlješ naprej… In zadnjič sem tako dobil šopek starih reklam, ki so nam začele po letu 91 sekati filme na štiri ali pet delov. Se še spomnite frutka, mleka, začetek GSM aparatov…? In posebej še lepljenje plakata v Logarski dolini z glasbo Moja dežela, to so njeni ljudje…?

Turizem smo ljudje. Kar precej časa smo to poslušali, pa ne vem če se nam je kaj vtisnilo v dušo. Ker je resnično spomin na počitnice precej odvisen od ravnanja ljudi s teboj ta čas. Naj bo vse še tako bajno, lahko samo ena malenkost pusti grenak priokus celemu izletu. In ponavadi se prvi kontakt zgodi s pogovorom.

Mi, ki živimo ob naši mlakuži, ki ji občasno rečemo tudi jezero, smo na turiste kar precej navajeni in jih pustimo pri miru. Naj se z njimi ukvarjajo tisti, ki jih lupijo. Saj imajo od tega dobiček. Pomagamo samo, če nas kdo vpraša za kako informacijo. Pa sedaj se da, sedaj ni več problemov, saj mladina odlično obvlada angleščino in še kak jezik, dočim smo mi, stari mački, bolj šepali s to vejo turizma v mladih letih. Sedaj se tudi jaz ne utrudim tako hitro v pogovoru s tujcem, saj bolj kot roke uporabljam jezik.

Nekoč se je ob mojem kolegu ustavil avto in italijanski turist ga je vprašal, kje je jezero. Kolegu je šinila vsa znanost italijanščine v glasilke in je ponosno izdavil: ” Dvestos metros desnos! “. Očitno sta razumela, saj radio tisti dan ni poročal o izgubljenih Italijanih. Pa saj so se vedno dobro znašli. Našel si jih tudi na najbolj zakotnih jasah v gozdu, tako da tudi seksat nismo mogli v avtu brez strahu.

Ko so ti turisti prišli do jezera, so se počutili kot doma. Vse je bilo njihovo, še najbolj pa zrak, saj so vanj spuščali forte italijanščino ob petih avtih, kupu otrok in trinajstih psih. Sem pa tja se je našel tudi tak, ki se je zamaknil in v miru lovil ribe. Ampak, ta ni bil ravno pedigre Italijan. In tako je predsednik ribiške družine prišel k enemu od takih, ki je lovil v rahlo deževnem vremenu. Rib ni mislil loviti, morda je samo relaksiral bobniče, saj vsi ribiči vedo, da ribe takrat slabo prijemajo. Po domače mu je povedal kako in kaj, pa ga je ribič ozmerjal in mu rekel, da je koza. Ampak, vrli udomačeni ribič ni to sprejel kot žaljivko, ampak mu je bil to jasen pokazatelj, da je fant Italijan. Vajen borb z vsemi riboni našega jezera se je pognal tudi v boj z makaroni lengvičem. In mu je strokovno razložil: ” Kad pada pjova, fiš ne hvata! “

Enkrat pa sem bil tudi sam prisoten pri parlare seansi. Okoli štirih popoldne, takrat smo imeli še odmore v proizvodnji za kavo, zato vem uro, sta k nam zapeljala dva turista s škornja. Bili smo štirje, jaz sem bil daleč najmlajši. Iskala sta lago, ki sta ga videla s ceste, do njega pa nista mogla. Torej, roke v akcijo in začel sem jima kazati, da morata nazaj v to smer kvatro kilometri. Pisal bom tako kot smo govorili, saj italijansko še govoriti ne znam, razen seveda tistih nekaj posvečenih besed, kaj šele da bi znal pravilno kaj napisati. Nato sem pokazal levico, da morata zaviti v levo. Sinistra je zaklical zmagoslavno eden od njiju, jaz sem pa kar zrastel, ker sem tako dobro znal po njihovo. Nato sem se spomnil na potok kjer sta morala zaviti na kot zelo pomembno orientacijsko točko in sem pomembno zaklical akva in to pokazal s palcem in kazalcem, da sem vodo spremenil in raztegnil v tekočo obliko. Vse to sta spremljala še dva moja sodelavca in mi veselo pomagala pri pojasnjevanju. Nato pa se je zataknilo. Pri mostu. Hoteli smo biti zelo natančni kot na kmetih in smo hoteli čez potok položiti most, kot tista dva politika. Rezultat je bil isti, saj se ni nihče mogel spomniti na ponte. Ampak, zakaj ima človek prijatelje? Da mu pomagajo v stiski, seveda. V redki sekundi tišine je ta, ki je bil ves čas tiho, kot da bi zaplaval razširil roke, odrinil mene in še enega kolega, stopil pred moška, ki sta že skoraj vse razumela in dejal: ” Kvatro kilometri i prije mosta sinistra. ”

Začel sem cepiti drva. Tista, ki sem jih napravil lansko leto. In vam povem, da bo naslednja zima zelo huda. Ker že tri leta napravljam drva kot nor, pravih zim pa ni. Namesto da bi trikrat na zimo vzeli lopato v roke in premetali tistih nekaj kupčkov snega, se celo zimo biba in miga. Dela se vse tisto, kar se je včasih delalo, ko se je narava odela v zeleno in ko so se tla malo osušila. Tako pa okoli hiš pojejo motorke in mešalci, po vasi pa traktorji. No, pa na našem vrtu tudi.

Vsako leto nam ostajajo drva, tako da jih bo res treba voziti nazaj v gozd, a je vseeno imeti bolje imeti kako poleno v dobrem. Nikoli ne veš, kaj bo napovedal Trontel. Ti nariše snežinke, pred številke postavi minuse, pa smo tam. In bodo govorili, da je bila taka zima kot leta tega in tega, mraz je bilo pa tako, da je zajec mati iskal po polju. Kako ti pride takrat poleno, če ga imaš. Seveda, nič nimam proti gumbom, za katerimi se pretaka nafta, a ogenj je le ogenj. Prijeten, domač in poln pepela. Ga rabite kaj za uši? Ga podarimo. Je pepel bukve, z geografskim poreklom, zdravstveno neoporečen. Z njim lahko posipate travo, polje ali pa sebe. Posebno zadnje dostikrat pride prav, čeprav to neradi priznamo.

Cepiti drva ni kaka posebna znanost. A marsikateri sodobni mladec bi prej razcepil atomsko jedro kot prikolico drv. To pišem brez vsakega podcenjevanja. Ker če bi vsi znali samo drva cepit, bi bili mrzli. Mrzli ob ognju. Pa vseeno moraš čok zadeti prav, da se razkolje. Po nekaj letih prakse, kakšni zlomljeni sekiri in mini operaciji si že toliko zverziran, da si kupiš cepilec. In potem drugi delajo zate, ti se pa okoli hvališ koliko si naredi. Kot naši direktorji, ki jim delavci vse naredijo, slavo požanjejo pa oni. Pa ravno delavci ženejo svetovno gospodarstvo naprej. Kaj ti pomagata borza in denar, če z njima ne moreš kupiti kruha, mize in stola, žlice, vilic… In bi kot tisti kralj, ki ga je napisal Pretresenipir ( prost prevod za Shakespear ), ki je ves razvajen ponujal kraljestvo za konja, tudi kdo od bogatašev ponujal isto za košček kruha.

Tako. Če me kdo išče – sedaj veste kje sem popoldne. Sekam drva in si pri tem krepim križ. Glava je na paši, saj za premikanje ene same ročice za gor in dol ne rabiš imeti vklopljenih vseh diskov v možganih. Včasih se tudi kateri sproži sam po sebi, pa me odnese kam drugam, včasih se tudi pogovarjam z eno zelo pametno osebo – s samim seboj. Ni prepira, ni nesporazuma. Se vse zastopi. In to celo v narečju. Ni kot pri mojem nekdanjem poslovnem partnerju v Angliji, ki je vedno, ko je govoril s tujino, govoril pravilno angleščino, da smo ga razumeli. Ker če bi govoril londonski kokodajs, ne vem če bi se kaj dosti zmenili. In enkrat med takim pogovorom po telefonu pride k njemu v pisarno tajnica, ga posluša in ga na koncu vsa začudena vpraša, zakaj se tako afna po telefonu. Ja, s to drugo osebo, z menoj, se odlično razumeva. Kot tista mama, ki je prišla iz Italije, z romanja, vsa vshičena kako je bilo lepo. Še najbolj se ji je dopadla pridiga, ob kateri je neusmiljeno jokala. Pa kaj je takega povedal župnik? Ma ne vem, ga nisem nič zastopila, ker je govoril po italjansko, a sem vseeno tako jokala kot dež.

Kolikor sem včasih presedel pred televizorjem, bi rekel, da sedaj zelo malo. Sem pa tja kak šport, dnevnika skoraj ne, zanimajo me kakšni smešni dogodki in še kakšna malenkost bi se našla.  A vmes so vedno reklame, kamor koli preklopiš. In v njih se proizvajalci delajo norca iz nas.

Vsak, ki je imel kolikor toliko normalno otroštvo, je imel tudi igrače. Jaz sem jih imel, in to precej enostavne, na roko izdelane. Mojstri so bili starejši fantje, moj oče ali kdo drug. Frače skoraj ne bi omenjal, pištole iz bezga, ki je streljala kamenčke presenetljivo boleče ter loka in puščic tudi ne, ker so to orožja. Sem bi prištel tudi razne meče in ščite in najbolj ubijalsko igračo – pokrovček flumastra, v katerega smo zapičili žebljiček ali iglo. To smo vstavili v izolacijsko cev istega premera in veselo pihali v tarčo kot neko pleme iz džungle, dokler se ni prijatelju po nesreči ” metek ” zapičil v čelo malo nad očesom. Druge igrače so bile bolj miroljubne. Od vrtavke do samohodnega vozila iz lesenega koleščka, na katerem je bila včasih navita nit. Kako je to delovalo s pomočjo elastike danes tudi približno ne vem, takrat pa je bilo to otročje lahko, brez baterij in zastonj. Kasneje sem dobil v neki nagradni igri tudi nobel igrače, take za takoj pokvarit, kar sem s pomočjo svojih prijateljev tudi storil.

Naša dva sta tudi imela doma narejene igrače. Starejši je znal že pri treh letih iz deščice narediti pištolo, seveda dve, da sta z bratcem potem lahko pokala okoli hiše. Sledile so še druge, največ truda pa sta mi vzela lesena tovornjaka, pri katerih se je poleg ostalega dalo tudi krmariti. Vpregel sem ju na kolo, pa smo se vozili po cesti. Od igrač, ki smo jih kupili sta imela nekaj časa najraje mojo budilko, ki sem jo v enem mesecu nesel trikrat popravit, enkrat pa sem zaspal v službo.

In danes? Malokdo se še ukvarja z izdelavo igrač. Greš v trgovino, kupiš plastiko ali pliš in je končano. Seveda ne smemo pozabit na računalnike in podobne reči, ki niso igrače. Vse to pa moramo nekje videti. Če ne drugje, pa na TV reklamah. In prav danes sem eno od njih ujel v svoje možgančke.

Preden nadaljujem – veste kaj je to, če ljudožerec poje šprinterja?  To je fast food. Če poje nosečnico je to pa kinder surprise. Malo kruta, a sodi poleg. Ker ravno ta reklama za ta čudežni jajček mi je stopila na žulj. Sedaj v reklami kažejo nogometno igrišče, ob katerem je zbrana cela družina, ki navdušeno igra nogomet. S figuricami tolčejo po nekakšni žogi, ki se veselo zapodi v gol. To, da so figurice v majhnem jajčku, že razumem, a kakšno jajce bodo morali narediti, da bodo vanj spravili igrišče z goli vred?

Veste kako se je peljati z ženo, s katero živiš že nekaj časa. Ko nobena fora ne vžge več. Ne splača se ti blefirati v gozdu, da se ti je pokvaril avto, ker ona pove kam boš peljal, vijuganja po cesti ne prenese, kriči nate če prehitevaš, če pa voziš prehitro si pa itak nekaj iz živalskega sveta. No, vsaj pri nekaterih je tako. Seveda, pri nas, z našo, je povsem drugače. No, vsaj enkrat je bilo drugače. Veste, peljali smo se prepočasi.

Veliko med vami se spomni svojega maturantskega plesa.  Jaz se svojega ne, ker smo bili takrat najbolj napredna šola v Sloveniji in nismo hoteli s temi starimi, neumnimi navadami imeti nič skupnega. Da povem po pravici, bili smo sami fantje in to izven Ljubljane na edini srednji šoli v našem kraju. Da bi vabili kake medicinke ali ekonomistke k nam? Saj ne bi prišle. Pa da bi šli mi v Ljubljano ali bog ne daj v Postojno. Raje smrt. No, pa nismo umrli. Je bilo pa blizu, vsaj za nekatere. Kolega je pripeljal traktor, lojtrni voz, našemili smo se malo in odšli na piknik ob jezero. Seveda, z obveznim krogom po našem malem mestu. Še prej smo kupili enega janca, kruh, še nekaj malenkosti in seveda pijačo. Kdo pa bo ob jezeru, polnem vode, žejen? Mi že ne. In smo uživali, janc pa še bolj. A veste da nam je popil cel zaboj piva? Baraba pijana. Še bolj je bil nacejen pa kolega, ki ga je pekel. Janca je polival s tistim pivom kar tja v eno. Po ne vem koliko urah je bil janc še vedno surov, mi pa pečeni. Dva, ki sta ga poskusila, sta čez nekaj časa hranila ribe z njim, tako da smo raje jedli žabje krake, ki jih je pripravil kolega. Jaz sem bil od enega žabjega stegna popolnoma sit.

Ko sta šla na maturantski ples najina sinova, je bil to pa že gala dogodek. Seveda, včasih smo drli janca, sedaj pa prireditelji derejo udeležence. Pomislite, koliko samo stane obleka, ki jo ponavadi maturant/ka ne obleče nikoli več. Saj vem,  lepota ima svojo ceno. No, fantje oblečejo obleko morda za kakšno poroko ali pogreb. Mi smo šli za mlajšega v specializirano trgovino z oblekami, s prodajalcem določili točno velikost, se zahvalili za postrežbo, potem pa isto velikost naročili po katalogu s  precejšnjo razliko v ceni. Saj me lahko obtožite škrtarenja, a z razliko v ceni smo mi plačali vse ostale stvari, pa še sin  je bil zadovoljen.

Ko smo se oblekli, namanikirali, odišavili, smo se odpravili proti Ljubljani. Vedno je bolje oditi od doma malo prej, ker ne veš kaj te čaka na poti in na prizorišču. Zapeljemo na avtocesto in za vsak slučaj pogledamo, če imamo vse s seboj. Ja, vse, razen kart. V avtu je postalo v trenutku vroče. Ni je klime, ki bi te ohladila. Adijo dišave. Pomaga samo težka noga. Če prej nisem vedel  kako hiter je naš avto s štirimi ljudmi v njem, takrat sem. Bil je enostavno prepočasen. Avto je gubal asfalt pod seboj, kmalu bi se pretrgal kot hrošč Herbi v tistem starem filmu, a ura je bila skoraj hitrejša. Na prvem naslednjem izvozu smo šli ven, nazaj, domov, po stopnicah, menda sem trikrat zakoračil navzgor in dvakrat navzdol, spet po plinu in nazaj. In spet je bil prepočasen. Vsi štirje smo mu pomagali, mene so prav členki boleli od volana, tako sem ga vlekel k sebi. Ubogi avto. Če se takrat ni prepucal, se ne bo nikoli. No, pa prejšnji teden se je spet, ko mu je odpovedal katalizator. Vsa sreča, da je bilo malo prometa, suha cesta in še malo svetlo. Pa smo prišli še pravi čas. In se imeli strašno lepo. Jaz sem namreč dobil dva kosa torte.

Ne, hvala ker ste vprašali, nisem dobro. Zadnje dva, tri dni je bolj tako, tako. Ne, nič ni notranjega. To se ne vidi, se lahko skrije. Pri meni se VIDI. Na mojem milem obrazčku, na katerem se že vidijo udarci usode. Niso vsi direkt na gobec, kot je rekel vnuček dedku, ko ga je vprašal zakaj je ta brez zob in mu je dedek rekel, da zaradi udarcev usode, a vseeno grozota od grozot. Počila mi je ustnica in sedaj s to gromozansko razpoko hodim ves nesrečen po svetu, namazan z vsemi žavbami. Skoraj. Zdi se mi, da je ustnica čez pol mojega obraza, porabil sem že pol tube kreme, ki pa je skoraj brez haska, saj mora jezik vsake pol minute preverjati, če se je razpoka že kaj zmanjšala. Zdi se mi, da imam poleg ustnice s kremo premazana vsa usta in vse ostalo do želodca. Hrana je tako čudnega okusa, vsa po istem kopitu začinjena. Vam povem, če bi bil glasbenik, bi bil sedaj invalid.

Pa sem bil nekoč. Instrumentalist. Ja, jaz imam strašno veselje do posluha. To je sicer mišljeno bolj za petje, kjer bi bil lahko uvrščen v kategorijo s kakšno vrano, a pri muziki sem res občutljiv. Takoj ko kdo zafuša, mi gredo kar nedepilirane kocine pokonci, glava se skriva med ramena kot da bi nad mano na višini 50 metrov letel reaktivec, po čelu pa se začnejo nabirati potne srage. Torej, če hočete da priznam tudi tisto kar ne vem, evo metode. To nekateri imenujejo talent, a kaj ko prsti temu ne sledijo.

Ko sem bil mlad, tam okoli 10 let, sem bil ves neumen na muziko ( muzika je odšla, ostala je samo še norost ). Tako zelo, da sem zaprosil starša, če me vpišeta v glasbeno šolo. Harmoniko ali največ kitaro. Očeta, ki je igral v orkestru, je to kar privzdigovalo, mamo pa malo manj, saj je bil to spet en strošek. Pa sem se vseeno vpisal. Na sprejemu sem se obrnil od klavirja stran, neka ženska pa je tolkla po njem in me spraševala koliko tipk naenkrat je pritisnila. Kako pa naj jaz vem, če nisem videl? Je bila pa res pametna. Če ne bi gledala še sama ne bi vedela. Pa sem bil vseeno sprejet. Še danes ne vem ali zaradi tega ker sem tiste tipke še kar zadel ali ker so rabili denar za plače.

Tista šola je bila res stara. Debeli zidovi, a takrat so bile vse stavbe skoraj take. Če je bil zunanji zid tanjši kot 60 cm, je bil že tanek. Hvala bogu da je bil tanjši tisti zid pri sosedovi drvarnici, ki se je podrl name. Z vsemi tistimi debelimi kamni. Kako sem skoraj nepoškodovan prišel izpod njega mi še danes ni jasno. Imel sem samo krvave roke in buško na glavi. Pa veste zakaj so bili še tisti zidovi v glasbeni šoli dobri? Bila je dobra protihrupna izolacija, saj kar smo na začetku počeli s svojimi instrumenti, res ni bilo za v javnost.

Nekaj se je že na začetku sfižilo. Jaz, glasbeni genij, sem se prijavil prepozno. Zmanjkalo je harmonik in kitar. Kaj sedaj? Ena od izbir je bil klarinet, ki sem ga sprejel pod silo razmer. In sva začela hodit v glasbeno šolo. Pri 11 letih sem se začel glasbeno izobraževati. S klarinetom. Ubogi on. Zložen v kovček je brez mene videl že boljše čase. In jaz brez učitelja tudi. Dobil sem namreč takega, ki mi je namesto veselja do inštrumenta v glavo in kosti nagnal strah in odpor. Vam povem, da bi bil boljši za urjenje pehote v neprehodnem močvirju kot pa za učenje mularije. Klarinet ima namreč jeziček narejen iz lesa, tega pa se pred vsakim igranjem privije na klarinet. In potem je ta dril mojster tolkel z izvijačem nekaj časa po notah, nekaj časa pa po mojih ušesih. In proti koncu letnika čedalje večkrat, saj sem namesto vadbe raje odšel v gmajno poslušat ptice in preganjat srne.

In potem je prišel veliki finale. Toliko sem se potrudil, da sva s sošolcem naštudirala malo glasbeno vajo, s katero sva nastopala pred občinstvom. Našimi starši in učitelji. Od vsega nastopa se spomnim samo velikih belih vrat, in priklona kar tja nekam, ker mi je bilo tako nerodno, da sploh nisem pogledal občinstva. Skozi sva prišla brez napake, brez enega piska, sicer pa rdeča kot kuhana raka. Ko sem prišel naslednjič na vajo sem bil pohvaljen in starešina mi je dejal, da bi se z vajo morda dalo iz mene še kaj narediti. A – a.

Saj sem se dosti naučil pri glasbi in po svoje mi je bilo kar v redu, a sem po enem letu vseeno nehal. Pa veste resnični vzrok? Včasih je moj mučitelj pozabil izvijač in takrat je uporabil žepni nož. In z njim je tudi tolkel po notah in mojem ušesu. Kaj bi se zgodilo, če bi samo malo obrnil rezilo?

Danes pa je bilo vreme. Če bi se danes zjutraj zbudil kje drugod in ne doma in da bi mi kdo rekel da je april, bi mu verjel. Še dobro, da sem se zbudil doma, čeprav danes zelo težko. Nekdo mi je na veke čez noč obesil 200 kg uteži. Po 12 uri sem bil 3 ure zunaj in ta čas me je močil dež, pokrivale so me snežinke , posipal me je leden dež, po meni se je valila sodra, ki jo je odpihnil veter in sušilo me je sonce. Resnični april.

Kar vam bom danes napisal, bi drugače ugledalo luč sveta včeraj zvečer, pa mi ni bilo dano. Saj luč je bila, ogromna luč, saj se je zabliskalo kot noro, a ni bilo internetne povezave.  Imamo namreč operaterja, ki je menda vgradil take varovalke, ki se začnejo šibiti že če samo slišijo vremensko napoved, da bo čez dva dni nevihta. Kaj šele če ta v resnici je. In pomislite. Pričakuješ nevihto. Okoli tebe je črno črna tema. Ves si napet, živčen, veš da se bo zgodilo. Velikokrat se je. Po hrbtu te spreletava zona. Vsak čas bo. Kdaj bo? In potem nekdo prižge svetilko. Pa saj moraš skupaj past zaradi šoka. Samo pomislite, kaj je za te uboge varovalke prava strela. In včeraj so bile. Oglaševane. Torej ni čudno, če smo bili brez interneta. Izgleda pa,  da so varovalke danes pripeljali iz KC ja, saj internet dela. Do naslednje svetilke. Zanima pa me, če z naročnino ne plačujem tudi njihovo zdravstveno zavarovanje.

Sedaj pa denar. Bolj ko gledam in razmišljam o evru, bolj se mi zdi, da bo izboljšal kvaliteto življenja marsikaterega posameznika. Ker bo začutil novo življensko moč, novo radost ob njem. Pa ne zato, ker jih bo več ali bo več dobil zanje. Ne, jaz mislim drugače.

Včeraj sem bil na pošti in kot vedno sem naletel na vrsto. Murphy. Se postaviš in čakaš. Pri tem ti oko nehote oplazi ostale sodelujoče v karavani dolgočasja in prestopanja. In se mi oko ustavi na upokojencu, starem tam okoli 70 let, ki je imel to srečo, da je pri sosednjem okencu prišel na vrsto. Srečnež. Ne vem kaj je kupil ali kaj je prodal, a v eni roki je držal denarnico, v drugi pa bankovec za 20 evrov. Uslužbenka mu pove znesek, on pa ji da tisti bankovec. Saj si predstavljate kako plačujemo. Togo stojimo, oddamo bankovec in čakamo, da nam vrnejo drobiž. A uslužbenka ga je prosila, če ima morda nekaj centov drobiža. Da vi vidite reakcije. Kot bi možakarju dali multivitaminsko enekcijo. Takoj sta čutila oba rezultata. Kot bi ga nekaj pičilo in da so vitamini takoj prijeli. Roke, ki so prej brez življenja držale denar in denarnico, so se sprožile kot frača. S hitrimi gibi je pospravil denarnico v notranji žep suknjiča, z desno segel proti hlačnemu žepu, zaobšel suknjič po levi strani in roka mu je kar sama padla v žep. Zagrabil je denarnico za kovance in jo potegnil na plan, jo odprl in stresel drobiž v njen žepek. A tedaj, o groza, možakar ni nič videl. Spet sunkoviti gibi v notranji žep, poteg etuija z očali iz žepa… Pa vam povem, tudi ovinek v F1 ena ne speljejo tako hitro in elegantno. Z natikači na nosu se je zazrl v denarnico in veselo nabiral evre, saj je na svoje veselje, ki se mu je jasno risalo na obrazu, lahko ustregel poštni uslužbenki. Saj zakaj pa je sicer kupil to denarnico? In sedaj je vse kar je ploščato, okroglo in ima na sebi številko, tudi denar. Saj prej je bil drobiž tudi denar, a se je puščal ali pa nabiral po denarnicah, ker se marsikomu ni dalo mislit in pripravljat drobiž. Kar naj blagajničarka misli. Dokler se ga ni nabralo preveč. Takrat pa se ga je stresalo pred blagajne in to ponavadi takrat, ko si bil ti v vrsti za njim in ko se ti je mudilo. In ravno ko je blagajničarka naštela skoraj dovolj denarja, se je ugotovilo da manjka 20 stotinov. Pa se je kalvarija ponovila od začetka.

Ko sta naštela dovolj drobiža, mu je uslužbenka vrnila na okroglo do 20 evrov in spet je bila akcija. Pospravi očala, pospravi denarnico št. 1 in nato denarnico št. 2. Možakar je z banke odšel vidno zadovoljen, saj je naredil z drobižem veliko delo, pa še razmigal se je. Torej, ljudje, kakšen fitnes, kakšna telovadba, tek ali smučanje. Pojdite na blagajne in oddajajte drobiž.

Se kdaj podate v gozd? Sami? Daleč od mesta, od poti, hiš? Ne? Vas je strah medvedov? Pa vzemite , kot hrabri italijanski turisti, s seboj petarde in jih mečite na vsakih 10 sekund. Preverjeno pomaga. Tudi pticam pridejo z njimi do živega. Daleč naokoli ni ničesar ne videti, ne slišati. No, vidite, jaz sem šel oni dan v gozd sam. Tudi petard nisem vzel s seboj. Pa ne da bi se ne bal medveda. Oja, ga spoštujem, enkrat sva se srečala z njim tudi osebno, na par metrov, a toliko me je pa še vseeno v hlačah, da ne rabim 10 lovcev okoli sebe. Saj ni bilo nič posebnega, a od takrat me medvedi poznajo, vsaj upam, da jim je ta prenesel moje pozdrave. Ker od takrat nisem videl nobenega več na štiri oči, le na več, ko smo videli medvedko s tremi mladiči iz avta. Živimo namreč na takem območju, kjer je ne videti medveda skoraj srečno naključje. Tako, za hec. A veste po kom se razlikujejo mestni otroci od kočevskih? Mestni se igrajo s plišastimi medvedki, kočevski pa s pravimi. In kakšna razlika je med medvedi in hrvaškimi politiki? Medvedi dajo mir med zimo, politiki pa pred turistično sezono.

Prvo srečanje je bilo pa res zanimivo. Poletje, vročina, pa sem šel ob potoku proti gozdu. Potok je na več mestih presahnil, pa me je zanimalo kaj neki plava v tistih lužah, ki so se v gozdu čedalje bolj skrivale med vejevje grmov in dreves. Tako sem se podal tudi vanj kjer je bil suh, da se mi ni bilo treba vleči skozi grmovje. Pa še nobenega ni bilo z mano, da bi mi spustil kakšno vejo čez obraz. Ko sem se ustavil ob enem od teh mlakuž, se je izza ovinka zaslišalo čofotanje, ki je postajalo čedalje bolj glasno. Saj veste, najprej človek pomisli na psa, a trenutek za tem, da to ni mogoče, ker ni bilo ne laježa, ne človeškega glasu. Aha, srne bežijo. Pa tudi srne niso bile, ker je začelo nekaj pokati po vejah. Ne, jelen bo. Mu rogovje klesti veje, pa tako lomasti. In sem se pripravil, kako ga bom prestrašil. Saj veste. Telo malo postrani nazaj, ena noga naprej, kot bi hotel z zaletom speljati proti jelenu. Zajel sem sapo in se pripravil na bojni krik, ko bo pridirjal okoli zavoja potoka. Še preden sem ga zagledal, sem že videl vodo, ki je letela po zraku pred njim. In takrat… se mi je vse ustavilo. Zagledal sem medveda. Nič ni bilo s speljevanje, se mi zdi, da bi se začel kmalu sesedati, ko se je okoli 120 kilogramski kosmatinec pojavil kake 15 metrov pred menoj. Tudi grlo je bilo povsem nemo in če bi me kdo vprašal kako mi je ime bi mu najbrž to s težavo zjeclal.  No, pa se je začudil tudi on, saj se je takoj ustavil. Tako sva se gledala kaki dve sekundi, potem sem mu pa prav na hitro razložil, da danes nimam časa zanj. Ne vem kako je on reagiral na to, ker sem se ta čas že kopal iz potoka in jo z elegantnim dunajskim dresurnim korakom nalahno pobiral iz gozda na travnik. Če kdo misli, da sem tekel kot nor, se krepko moti. Ravno tega se ne sme početi. Ne spoznam se ravno na medvedjo psihologijo, to pa vem. Kot pri psu, le da ga tam lahko ustavi že beseda.

Po kakih 100 metrih sem srečal prijatelja, ki sem mu povedal za svoj doživljaj. Takoj sva šla nazaj in po sledeh razbrala vse tiste podatke, ki sem jih navedel prej. Videla sva, da se je medved sprehodil do roba potoka in jo skozi podrast ubral v bližnji hribček nad potok. Morda naju je od kje gledal in si brundal svoje. Od takrat skrbim, da me slišijo, da se mi umaknejo s poti vse živali, saj jih nočem po nepotrebnem strašiti s svojo podobo.