Kar nenadoma ga ni bilo več. Nenadoma, brez opozorila. Saj veste kako je to, ko je pred teboj nekdo še živ, ko miga, skače, potem pa kar naenkrat ” mrkne “. Človek vrže glavo nazaj, se malo začudi, zdrzne. Ker ni bilo videti v njem nič več življenja, sem ga začel najprej čudno gledati, se ga dotikati, če ni to samo trenutno stanje. On pa nič. Začel sem ga tresti, celo klofnil sem ga, on pa nič. Začel sem pritiskati najn, če bo to kaj pomagalo, on pa še vedno nič. Ker sam nisem več obvladal situacije, sem poklical sodelavce. Takoj so mi prišli pomagat, a tudi njim ni uspelo. Kar jezen sem bil nanj, ker me je tako ” pustil na cedilu “. Nič ni pomagalo. Poskusili smo vse, ga obračali, potiskali, tudi drugi so ga klofutali. Vse kot vidiš po TV. On pa nič. Pa tako rad sem ga imel.

” Spoznala ” sva se pred dvema letoma, ko sem prišel na to delavno mesto. Predstavili so mi ga kot mojega pomočnika. Res da je bil malo starejši, je bil pa na pogled dobro ohranjen. In z njim je bilo veselje sodelovati. Kar koli sva delala, vse si je zapomnil, pa naj sem ga vprašal kar koli za dve leti nazaj.  Nikoli ni zatajil, informiral me je o vsem in pri njem sem zvedel vse, kar so mi preko njega sporočali sodelavci ali zunanji partnerji. Odlično je znal računati, lepo pisati, delal je tabele… Vse vam pravim. Jaz sem lepo skrbel zanj, nikoli nisem kričal nanj in vsako jutro sem se najprej posvetil prav njemu. Vse je naredil po mojih ukazih, tudi ko sem bil jaz na kavi. On je ni pil, sem ga pa včasih po nerodnem oblil z njo. Pa ni bil nič hud. Pustil je, da sem ga obrisal, pa sva spet delala naprej. Pravi kolega.

Šef je poklical pristojna organe in prišla sta dva mlada fanta in ga odnesla. Podpisali smo papirje in vse je bilo rešeno. Prav nestrpno smo čakali, da nam sporočijo, kaj je bilo z njim narobe. Čez dva dni smo dobili telefonsko sporočilo, da mu ni bilo pomoči in da bo najbolje, če mi šef kupi drugi računalnik.

Moja predvolilna tekma se je kar malo umirila. Jaz sem malo utihnil, od Issi pa tudi ni nobenega glasu kje je s podpisi. Še vedno jih rabim 5000, zato bi ji lahko prosim malo pomagali, da ne bomo zamudili. Navijam za vas. Neki levi tipi kar hodijo na Republiško volilno komisijo in nosijo s seboj neke podpise… A veste kdo so? A? Da pa ne bi povsem potihnil žar predvolilne kampanije, vam bom danes potegnil iz rokava še enega skritega aduta. Kot sem videl vam je bila moja nova razdelitev delavnega tedna kar nekako všeč, zato nadaljujem s pametnimi predlogi.

Vsi v Sloveniji poudarjajo premajhno število rojstev, utrujenost ljudi, ki pridejo v službo, zaspanost dijakov in šolarjev in pa, da ne bom predolg, ker nihče ne mara predolgega političnega flancanja, razen politikov seveda, bom omenil samo še debelost našega podmladka. Vse to nas tepe, pa še nas bo, še bolj pa bo naše zanamce. Slovencev nas je čedalje manj. Kdo nam bo plačeval penzije? Kje bodo dobili denar, če ne bo delavcev, naših zanamcev? A bomo delali do visoke starosti? Nas bo pred tovarno čakal invalidski voziček ali pa nas bodo, še najbolj enostavno, samo pometli v žaro? Dajte, mladina, seksajte za božjo voljo! Mi smo svoje naredili.

Drugi problem so, kot sem že omenil, neprespanost, utrujenost in debelost. Ljudje preživijo čedalje več časa pred računalnikom in televizijo. In to se raztegne v noč. Namestoda bi se gibali, šli zgodaj spat in spočiti vstali, se pobijajo, igrajo igrice, kartajo in, ja, tam pa, doma ne, seksajo v Second Life ju. In temu bi jaz rad naredil konec.

Kot sem že dejal, jaz bi šel za vas na konec sveta, preplaval vse oceane, prepešačil vse puščave, preplezal vse gore… in imel tudi govor, če ne bo slabo vreme. In tam bi povedal, kar bom sedaj vam. Jaz bi predlagal, da se izklopi elektriko med deseto uro zvečer in med polnočjo! Tako, to je moj predlog. Bi videli, takoj bi bili vidni rezultati. Pa ne pri debelosti, otrocih ali storilnosti. Si mislim, da najprej pri meni.

Vas kaj zebe? Ta nenadna ohladitev je povzročila prevelik šok za naša teleščka. Namesto da bi  se ohlajalo polahko, se je to vreme zagnalo proti ničli kot naš Reks na meso. In posledice so tu. Tisti najbolj zmrzlivi, med njimi tudi naša, kljub temu da so v termo puloverjih, po hiši iščejo deke, odeje, termoforje, grelne blazine… in  prižigajo centralne. Vam povem, sva šla prejle z našo pod mrak na sprehod do prijateljev in v zraku je že ogromno dima. Kadi se iz mnogoterih dimnikov, saj ljudje pospešeno kurijo in grejejo. Ko ti temperatura v stanovanju pade pod določeno mejo, je treba živo srebro nekako prepričat, da zleze nazaj. Ne pomaga nobeno pihanje v termometer, pomaga pa ogenj.

Pa vi? Že kurite? Mi ne. Kljub mrazu, kljub milim pogledom naše, pri nas nismo zakurili. Imamo drv za dve zimi, vse za podkurit… Celo šibice so pri hiši, pa ne kurimo. Ne, nismo škrti.  Se pač ne damo. Smo junaki, ki jih ne bo prva jesenska ohladitev vrgla iz tira in bodo leteli okoli peči s trskami.

Klinc pa junaki. Vodovodarja, ki sta pri tašči napeljevala cevi, sta prerezala cevi od centralne in jih prideta podaljšat, ko nam mojster položi ploščice.

Včeraj popoldne me je pa zeblo. Kot našega Reksa. No, saj pozimi prav z lahkoto prenese tistih par minusov, ni tako zmrzljiv. Morda bi bilo bolje, če bi napisal, da sem se skoraj tako tresel kot on, ko ga naša umiva. Če je samo za stopinjo premrzla voda se začne tresti kot struna na kitari. In ta ogromna kosmata zverina kar naenkrat vsa mokra postane eno navadno ščene pri nekako shiranih desetih kilogramih. Saj ne vem točno koliko tehta, je pa to samo občutek, ko ga dvignem in položim v pomivalno korito v garaži, kjer ima kopalnico. Seveda ga moram prej ujeti. Bog ne daj, da prej vidi šampon. Zadnjič sem ga lovil na razne finte skoraj pol ure ob glasnem vspodbujanju treh žensk. Seveda so navijale za psa!

Pravkar je naša povedala, da napovedujejo sneg do 1300 metrov nadmorske višine. Sedaj pa vem, zakaj so se včeraj lastovke oblekle v dolge gate. A da niste opazili? Pa poglejte še enkrat. So v gatah, so in to v takih, kot sem jih jaz dobil za Miklavža. Črne so. Kje pa piše, da morajo biti dolge gate bele barve? Včasih so bile moške celo v raznih črtah s podvezico, pa ni bilo niti približno tako seksi, kot če ima podvezico ženska. Torej, ozrite se za najbližjo lastovko in poglejte še enkrat. Vam povem da se vidi. Pa ne recite mi, da je letela prehitro. Če gre pa kak avto mimo pa vse veste o njem, a?

Ja, avto. Pokrit avtoradio na štirih kolesih. Še dobro, da ga imam, drugače zjutraj ne bi vedel kako je zunaj hladno. Mi je kazalo cele tri stopinje, sodelavcem pa tudi samo pol. In ko se popoldan peljem domov spet vidim, kako je toplo. Neverjetno, kaj se vse da videti z avtom. Nekateri gredo z njim gledat tudi zunanji svet. In se z njim odpravijo celo na morje. Ja, tudi jaz sem šel s svojim sužnjem tja. A kdo je to? Ja, avto. Saj sem že povedal, da imamo pri nas avto za to, da nam on služi, ne mi njemu. Ne bom padal na kolena, če bom kje opazil piko ali praskico, ne bom reveža utapljal v vodi, če bom videl na njem trohico prahu… Dobi bencin, vodo in ukaz, kam naj gre, ko pa je čas, dobi tudi prho in sesalec.

Kot ste morda nekateri opazili, letos nisem nič pisal o morju. Ma, vam povem, sem moral preboleti. Saj je bilo vse v redu, skoraj zastonj, čeprav ima prijateljstvo svojo ceno. Bil sem v naselju, kjer je skoraj vse pozidano z apartmaji, ki so v privatni lasti Slovencev in Hrvatov. Za vsakega je bilo treba odšteti šest mestno število v evrih in jih potem za še nekaj evrov tudi opremiti. Vam povem, krasota. Sami fini ljudje. Posebno neka pravnica iz Slovenije, ki je nagnala kopalko s plažice, ki si jo je dala posebej narediti samo zase. Ja, hudič je s človekom, ki ima slovensko ozemlje na Hrvaškem. Se ne čudim, čeprav razmer ne poznam dobro, zakaj se nekateri kotalijo pod most v rečico. Ko smo se zvečer sprehajali ob obali, smo naleteli na pravo krasotico. Privatno hišo s kovano ograjo pred njo in ogromno škarpo, ki je vodila do morja. Vsi vshičeni smo skoraj tekli do nje, pa nas je potem skoraj pobralo od razočaranja. Zidarji so pustili vse kar se je dalo za tisto škarpo, od pozabljenih kangel, železja, kamnov, praznih papirnatih žakljev… Nekateri imajo res denar, a …….

Morje se mi je zamerilo šele, ko sva šla z našo domov. Saj veste, kako je po starih ulicah tesno. En avto gre težko, dva nemogoče. Pa se ti pripodi po ulici kareta, ki je bila za polovico daljša in širša in višja od našega avtočka. Kar senca se je naredila. Ustavil sem in zapeljal tistih pet metrov nazaj do križišča, da se je lahko tista pošast zrinila mimo. Da vi vidite pogled voznika, ki je pogledal na naju. Kot da naju gleda iz desetih metrov višine. Kot, kaj pa vidva delata tukaj s to igračko? A je na pedale ali ima že baterijo? Človek je kar malo važen, saj je bil avto takrat star šele 14 dni, pa te potem nekdo tako pogleda? A on ve, kolkokrat sva morala z našo iti v službo, da sva ga lahko kupila. Bog ga nima rad, hudič ga pa ne mara. Uh, kar klel bi. Pa ne bom, ker sem že na parkirišču pred tistimi apartmaji videl kam spadam. Ko sem avto zapeljal med tiste kolose, sem vedno, ko sem šel tam mimo mislil, da so nama ukradli avto, ker se ga sploh ni videlo. Pa tudi drugi so veselo zapeljali avto na parkirišče, poglej, tamle je še prosto. Pa ni bilo! Ne, nisem slabe volje. Sedim namreč eni mladenki, precej pomanjklivo oblečeni, na kolenih. Res da je to samo slika iz časopisa, da ne bi pomazal stola ker sem v delavniških hlačah, a občutek, če zapreš oči, je dober. A kako naj zaprem oči, če tipkam?

  Moje ime je Možakar in na Delovem blogu objavljam svoje umotvore že skoraj eno leto in pol. Ker pa se tam ne dogaja zadnje čase nič kaj pretresljivega sem sklenil, da pokukam še k vam. Ne, ni krivo tisoč različnih stvari da sem tu. Ne bom se skrival za izgovori. Pravi razlog je nečimrnost, saj kot vsi želim, da moje pisanje vidi čim več ljudi.

To, kar boste sedaj prebrali, je moj blog na Delovem blogu, ki sem ga napisal nazadnje in sem ga samo prekopiral za vas. Naj pa vas opozorim, da je logično nadaljevanje prejšnjega mojega bloga. Napisan je kot aktualna tematika, a ker vidim da se tudi pri vas lomijo kopja okoli te teme, sem sklenil, da se v to debato vključim še jaz. Na svoj, Možakarjev način.

Torej, posel je zaradi foušije padel v vodo. Nič skupščine, nič delnic, nič dobička. Pozitivna nula. mah me je v komentarju vprašala, če ne bo nič fint v levo po desni. Ja, bodo, bodo, a samo, če boste vi za to. Namreč, rabim vašo podporo. Zakaj bi nateg… nekaj deset delničarjev, če to število lahko pretvorim v kar precej večje število? Kaj se zgodi kar s precej propadlimi podjetniki? Tako je, gredo v politiko.

Vem da sem že malo bolj kasen s to svojo idejo, a prijavljam se v tekmo za predsednika republike. Če to dela vsak ki ima 5 minut časa, se lahko prijavim tudi jaz, ki ga imam sedaj, preden bo naša spekla pico za večerjo, okoli pol ure. Ne znam sicer igrati orglice, nimam nobenega vzdevka, nisem ženska, na bančništvo se ne spoznam toliko, a dovolj, da mi na koncu denarja ostane še nekaj meseca, ne nosim škornjev…,  sem pa zato postaven. Če smo imeli do sedaj najprej majhnega predsednika, sedaj imamo, no, pustimo to, bi sedaj lahko za to malo Slovenijo imeli mene, velikega predsednika. Meter devetinosemdeset. Če bi me izvolili, vam obljubim, da bi se udeležil vseh proslav, na vseh bi bil govornik govorov, ki bi jih sam napisal. Tako kot znam. Obljubim tudi, da če v prvem krogu dobim več kot 20% glasov, takoj oblečem neprobojni jopič.

Funkcija kot taka nima mnogo dela, saj so ti, ki so pisali ustavo poskrbeli, da se predsednik ne bi pregrel pri opravljanju svoje službe. Morda bi šel vmes od blizu pogledat Busha v Ameriko, ker sem v ljubljanskem živalskem vrtu že bil. Malo bi korakal pred četami, poljubljal zastave, hodil v naravo z drugimi predsedniki…  Pri moji funciji bi prišla v upoštev tudi naša, saj bi imeli končno spet prvo damo, za katero bi se vedelo kaj in kdo je.

Kot sem opazilje  v Sloveniji,  je za volitve  najbolj pomembno kdo si in šele potem kaj predstavljaš ali kakšen program imaš. Zato sem se v prejšnjem odstavku malo bolj opisno predstavil. Tistih par blogaric in blogarjev, ki so me videli v živo, ni treba prepričevati kdo sem, to je namenjeno tistim, ki so to priložnost zamudili. Kdo sem že veste, da sem, razen kar se naše tiče, neodvisen kandidat pa moram  posebej povdariti. Saj to govorijo tudi drugi in s tem kažejo na to, za  kako lahkoverne nas imajo.

Sedaj pa še tisto, za kar nekateri menijo, da je najpomembnejše. Predvolilni program. Predvolilni zato, ker se običajno po volitvah teh obljub  avtor več ne spominja. Jaz pa sem včeraj zvečer na zabavi prišel do genialne ideje, ki se jo da uresničiti. In z njo grem v javnost. Oprl se bom na naše izkoriščano delavno ljudstvo. Saj vem, da kot bodoči predsednik republike nimam nobenega vpliva, a za malanje ljudskih množic je ta ideja kot nalašč. Ste mogoče dobili po elektronski pošti ali pa ste videli kje v pisarni obešeno na zidu risbo, ki prikazuje neko žival, za katero še sedaj ne vem ali je kamela z rogovi ali krava z grbami, ki se za mladino iz skoraj krepanega stanja čez pet delavnih dni postavlja v odlično stanje do petka, za starejše od 40 ih let pa ravno obratno? In v sredo je ta kravomela za obe starosti enaka. In tu bi jaz prijel bika za roge. Sedaj, ko imamo po gnilem komunizmu še bolj gnili kapitalizem, ko so delavci v nekaterih podjetjih res izkoriščani in utrujeni ob koncu tedna do konca, bi jaz predlagal, da se delavni teden preoblikuje. Jaz bi teden presekal čez pol ravno za torkom in sredo bi uvedel kot prvi delavni dan v tednu. Tako bi začeli vsi navdušeno delati v stilu kravomele in do petka bi teden minil kot bi mignil. Nato bi sledila dva dneva počitka in za njima samo še ponedeljek in torek. Dva dneva in teden bi bil v kraju. In potem bi počakali na naslednjo sredo in ciklus bi se ponovil.

Torej, se vam moja ideja zdi uresničljiva? Rabim samo 5000 podpisov, pa smo že na pol zmagali.