Malo za šalo, še bolj za hec

Včeraj popoldne me je pa zeblo. Kot našega Reksa. No, saj pozimi prav z lahkoto prenese tistih par minusov, ni tako zmrzljiv. Morda bi bilo bolje, če bi napisal, da sem se skoraj tako tresel kot on, ko ga naša umiva. Če je samo za stopinjo premrzla voda se začne tresti kot struna na kitari. In ta ogromna kosmata zverina kar naenkrat vsa mokra postane eno navadno ščene pri nekako shiranih desetih kilogramih. Saj ne vem točno koliko tehta, je pa to samo občutek, ko ga dvignem in položim v pomivalno korito v garaži, kjer ima kopalnico. Seveda ga moram prej ujeti. Bog ne daj, da prej vidi šampon. Zadnjič sem ga lovil na razne finte skoraj pol ure ob glasnem vspodbujanju treh žensk. Seveda so navijale za psa!

Pravkar je naša povedala, da napovedujejo sneg do 1300 metrov nadmorske višine. Sedaj pa vem, zakaj so se včeraj lastovke oblekle v dolge gate. A da niste opazili? Pa poglejte še enkrat. So v gatah, so in to v takih, kot sem jih jaz dobil za Miklavža. Črne so. Kje pa piše, da morajo biti dolge gate bele barve? Včasih so bile moške celo v raznih črtah s podvezico, pa ni bilo niti približno tako seksi, kot če ima podvezico ženska. Torej, ozrite se za najbližjo lastovko in poglejte še enkrat. Vam povem da se vidi. Pa ne recite mi, da je letela prehitro. Če gre pa kak avto mimo pa vse veste o njem, a?

Ja, avto. Pokrit avtoradio na štirih kolesih. Še dobro, da ga imam, drugače zjutraj ne bi vedel kako je zunaj hladno. Mi je kazalo cele tri stopinje, sodelavcem pa tudi samo pol. In ko se popoldan peljem domov spet vidim, kako je toplo. Neverjetno, kaj se vse da videti z avtom. Nekateri gredo z njim gledat tudi zunanji svet. In se z njim odpravijo celo na morje. Ja, tudi jaz sem šel s svojim sužnjem tja. A kdo je to? Ja, avto. Saj sem že povedal, da imamo pri nas avto za to, da nam on služi, ne mi njemu. Ne bom padal na kolena, če bom kje opazil piko ali praskico, ne bom reveža utapljal v vodi, če bom videl na njem trohico prahu… Dobi bencin, vodo in ukaz, kam naj gre, ko pa je čas, dobi tudi prho in sesalec.

Kot ste morda nekateri opazili, letos nisem nič pisal o morju. Ma, vam povem, sem moral preboleti. Saj je bilo vse v redu, skoraj zastonj, čeprav ima prijateljstvo svojo ceno. Bil sem v naselju, kjer je skoraj vse pozidano z apartmaji, ki so v privatni lasti Slovencev in Hrvatov. Za vsakega je bilo treba odšteti šest mestno število v evrih in jih potem za še nekaj evrov tudi opremiti. Vam povem, krasota. Sami fini ljudje. Posebno neka pravnica iz Slovenije, ki je nagnala kopalko s plažice, ki si jo je dala posebej narediti samo zase. Ja, hudič je s človekom, ki ima slovensko ozemlje na Hrvaškem. Se ne čudim, čeprav razmer ne poznam dobro, zakaj se nekateri kotalijo pod most v rečico. Ko smo se zvečer sprehajali ob obali, smo naleteli na pravo krasotico. Privatno hišo s kovano ograjo pred njo in ogromno škarpo, ki je vodila do morja. Vsi vshičeni smo skoraj tekli do nje, pa nas je potem skoraj pobralo od razočaranja. Zidarji so pustili vse kar se je dalo za tisto škarpo, od pozabljenih kangel, železja, kamnov, praznih papirnatih žakljev… Nekateri imajo res denar, a …….

Morje se mi je zamerilo šele, ko sva šla z našo domov. Saj veste, kako je po starih ulicah tesno. En avto gre težko, dva nemogoče. Pa se ti pripodi po ulici kareta, ki je bila za polovico daljša in širša in višja od našega avtočka. Kar senca se je naredila. Ustavil sem in zapeljal tistih pet metrov nazaj do križišča, da se je lahko tista pošast zrinila mimo. Da vi vidite pogled voznika, ki je pogledal na naju. Kot da naju gleda iz desetih metrov višine. Kot, kaj pa vidva delata tukaj s to igračko? A je na pedale ali ima že baterijo? Človek je kar malo važen, saj je bil avto takrat star šele 14 dni, pa te potem nekdo tako pogleda? A on ve, kolkokrat sva morala z našo iti v službo, da sva ga lahko kupila. Bog ga nima rad, hudič ga pa ne mara. Uh, kar klel bi. Pa ne bom, ker sem že na parkirišču pred tistimi apartmaji videl kam spadam. Ko sem avto zapeljal med tiste kolose, sem vedno, ko sem šel tam mimo mislil, da so nama ukradli avto, ker se ga sploh ni videlo. Pa tudi drugi so veselo zapeljali avto na parkirišče, poglej, tamle je še prosto. Pa ni bilo! Ne, nisem slabe volje. Sedim namreč eni mladenki, precej pomanjklivo oblečeni, na kolenih. Res da je to samo slika iz časopisa, da ne bi pomazal stola ker sem v delavniških hlačah, a občutek, če zapreš oči, je dober. A kako naj zaprem oči, če tipkam?