Malo za šalo, še bolj za hec

Kar nenadoma ga ni bilo več. Nenadoma, brez opozorila. Saj veste kako je to, ko je pred teboj nekdo še živ, ko miga, skače, potem pa kar naenkrat ” mrkne “. Človek vrže glavo nazaj, se malo začudi, zdrzne. Ker ni bilo videti v njem nič več življenja, sem ga začel najprej čudno gledati, se ga dotikati, če ni to samo trenutno stanje. On pa nič. Začel sem ga tresti, celo klofnil sem ga, on pa nič. Začel sem pritiskati najn, če bo to kaj pomagalo, on pa še vedno nič. Ker sam nisem več obvladal situacije, sem poklical sodelavce. Takoj so mi prišli pomagat, a tudi njim ni uspelo. Kar jezen sem bil nanj, ker me je tako ” pustil na cedilu “. Nič ni pomagalo. Poskusili smo vse, ga obračali, potiskali, tudi drugi so ga klofutali. Vse kot vidiš po TV. On pa nič. Pa tako rad sem ga imel.

” Spoznala ” sva se pred dvema letoma, ko sem prišel na to delavno mesto. Predstavili so mi ga kot mojega pomočnika. Res da je bil malo starejši, je bil pa na pogled dobro ohranjen. In z njim je bilo veselje sodelovati. Kar koli sva delala, vse si je zapomnil, pa naj sem ga vprašal kar koli za dve leti nazaj.  Nikoli ni zatajil, informiral me je o vsem in pri njem sem zvedel vse, kar so mi preko njega sporočali sodelavci ali zunanji partnerji. Odlično je znal računati, lepo pisati, delal je tabele… Vse vam pravim. Jaz sem lepo skrbel zanj, nikoli nisem kričal nanj in vsako jutro sem se najprej posvetil prav njemu. Vse je naredil po mojih ukazih, tudi ko sem bil jaz na kavi. On je ni pil, sem ga pa včasih po nerodnem oblil z njo. Pa ni bil nič hud. Pustil je, da sem ga obrisal, pa sva spet delala naprej. Pravi kolega.

Šef je poklical pristojna organe in prišla sta dva mlada fanta in ga odnesla. Podpisali smo papirje in vse je bilo rešeno. Prav nestrpno smo čakali, da nam sporočijo, kaj je bilo z njim narobe. Čez dva dni smo dobili telefonsko sporočilo, da mu ni bilo pomoči in da bo najbolje, če mi šef kupi drugi računalnik.