isti dan je bil precej moker. Prejšnji dan je padal dež, luže so stale vse naokoli. Občina pač ni hotela dati denarja za asfalt. Pri nas se je pripravljal velik dogodek in okoli hiše je bilo čutiti vznemirjenje. Tast je bil živčen, iskal je palico in štrik. Če bi bilo kot ponavadi, bi bila navadna rdeča krpa čisto dovolj. Z njo so včasih po vaseh dajali znak osemenjevalcu, da je vedel, ves nebogljen brez mobilnega telefona, pri kateri hiši bo pustil svoje seme. No, ne čisto svoje, bikovo. Saj svoje je tudi morda, a o tem vedo samo gospodinje in on. Palico in štrik je rabil za kravo, da jo bomo gnali k biku v sosednjo vas. Saj doma smo imeli bika, a kaj ko je bil v sorodu s kravo, pa se tudi tam nekako ne sme telovaditi kar v tri krasne, kot ne pri ljudeh. Zakaj se je tast odločil za naravno metodo se ne spomnim več, a bikovo ljubosumje na osemenjevalca pri tem ne igra nobene vloge. In smo začeli z akcijo.Vem da mnogi veste, da krave niso samo vijolične. Poznate vse karakteristike te izkoriščane štirinožne rogate živali in tudi njene pridelke od mleka do dreka. Ne vem pa koliko vas ve kako se kravo žene k biku dva kilometra deleč, v bistvu, kaj moraš narediti, da ti to uspe. Jaz vem, zato vam bom sedajle to opisal.  Najprej jo moraš z vrvjo zavezato okoli rogov in potem okoli gobca na zanko, da jo stiska, če se odloči, da bo šla po svoje. Nekaj sto kilogramov težka krava ni ravno čivava, da bi jo premikal po svojih željah. In to je takoj, ko je prišla iz hleva, tudi pokazala. Malo sva plesala valček, malo čačača, pa čotiš bi tudi, če bi mi stopila na nogo. Takoj smo prekinili plesne vaje in odločili smo se, da jo pripnemo za traktor in jo s surovo silo prepričamo v pot proti grehu. A krava ni bila pripravljena sodelovati. Vse, samo v greh ne. Ravno ko sem jo mislil pripeti za traktor je odskočila v stran in odgalopirala po svoje. Jaz sem tudi včasih malo trmast, zato sem jo trdno držal za verigo in se po suhem smučal okoli hiše, po cesti in nato še po sosedovem travniku, ko sem skušal vime in vse ostalo ustaviti in spraviti domov. Ko sva se ” midva ” odločila da je teka dovolj, sva skrenila proti hiši. Spet sva prišla do traktorja, ko  se je v športni zagnanosti spomnila, da ji kot zmagovalki šprinta pripada častni krog, jaz pa sem ji bil za šopek, ki ga ponavadi dobi zmagovalka na športnih tekmovanjih v tekih. Tako sva naredila spet en hiter krog, a sem se polahko že pripravljal na nove šprinterice, ker bi se pri še enem krogu začel smučati po golih podplatih.

Punca je bila po dveh krogih tako utrujena, da se je dala takoj privezati za traktor. Tast se je usedel za volan, obrnil je ključe in odparkljala sta v širni svet. Čez minuto je bil tast že nazaj. Pri izhodu iz vasi je križ in pri njem se je ta v greh prisiljena grešnica vrgla na prednja kolena in tast jo je nekaj metrov vlekel za seboj. Vam povem, v tej kravi je bilo nekaj višjega. Ni bilo drugega kot začeti od začetka. Spet smo ji namestili vrv okoli rogov in gobca, jaz sem vlekel, tast je žugal s palico in - speljali smo. Je pa bil tu en majhen problem. Pravzaprav dva. Kot veste imam dva sina in oba sta hotela z nama da vidita kaj in kako bo vse to potekalo. Nobeden od njiju ni še hodil v šolo, zato nam je bilo malo nerodno, kako bomo mi to njima razložili. Zato smo se odločili, da bosta doma. Figo. Na pol poti sta pridrvela na koleščkih za nami. Kaj hočeš, pa pojdita.

Krava, vsa vdana v usodo, a s hrabro mislijo v sebi, da je v vse to prisiljena, nam ni delala nikakeršnjih težav več. Kmalu je ugotovila da je najbolje zanjo, če gra pohlevno za menoj. En, dva, tri smo bili v sosednji vasi pred hlevom. Gospodar nas je pričakoval, privezali smo kravo k ograji in se malo umaknili, ker je šel odvezat bika. Ta žival je verjetno to že kdaj delala, zato se je takoj zagnala iz hleva. Sedaj pa ne vem ali ga je očarala njena lepota ali se je začudil kaj nas je toliko okoli, res ne vem. Vem samo to, da je zavrl na pragu, ker pa je bilo vse mokro, je spodrsnil in padel po tleh kot pokošen. Takoj se je pobral, a ves zmeden in siv od sramu je pritekel h kravi in začel z delom. A napačno. Najprej jo je naskočil preveč postrani. Ko smo ga komaj spravili s krave, kar pomislite kako bi bilo z vami, jo je naskočil s strani od spredaj nazaj. Uboga krava ga je kar čudno gledala in začela  klecati v kolenih od njegove silne vneme. Seveda v prazno. Spet je bilo potrebno nekaj moči in poguma, da je bil bik zopet prizemljen z vsemi štirimi nogami.   Tretjič je našel pravo smer in način, a je zgrešil tarčo in mladi telički so šli po stegnu.

Po ne vem kolikem času je šlo vse kot namazano. Ko je nabral in ko se je zbral, je naredil vse kot je treba. Bik je šel v hlev, gospodarja nato v hišo za račun, jaz pa sem odvezal vso tresočo se kravo in se napotil z njo domov. Po parih korakih me dohiti na malem koleščku starejši sin in me strokovno pobara s stavkom, ki si ga bom zapomnil za vse življenje: ” Oči, a ne bi bilo bolj preprosto, če bi se krava ulegla na hrbet? ”