Pred davnimi leti smo sedeli v gostilni s prijatelji za mizo, ko se eden med njimi pohvali, da je postal lovec. Po obveznih častitkah in močni rundi, nam je novopečeni lovec povedal prvo lovsko dogodivščino. Fant je doma s kmetov in ker imajo pri njih gozd, je šel vanj podreti nekaj smrek. S seboj je vzel poleg orodja še malico in pa seveda flinto. Ko je tako gozdaril nekaj ur, ga je delo zlačnilo. Ugasnil je motorko, razvil vrečko z malico in nekajkrat nagnil steklenico piva. Ogledoval je okoliške smreke, katera bi bila podobna dekletu -  zrela za podiranje. Kar se nenadoma na robu jase pojavi jelen. Rekel je, da je bil tolikšen, da se mu je pivo skoraj zaletelo v grlu. Prav polahko se je začel plaziti proti dvocevki, da bi jelenu pokazal, kaj zna. Takrat pa, o groza. Ena od smrek se je zvalila ravno na puško in mu ukrivila cev tako, da bi lahko streljal okoli vogala. Puška je bila neuporabna. Ko jo je povlekel izpod smreke, bi se najraje zjokal. Take priložnosti ne bo mogoče nikoli več. Jelen je pa še kar stal, kot da bi vedel, da mu ne more nič. Prijatelj je bentil na jelena, ker pa ta ni pokazal nobenega sočutja do njegove smole, ga je nameraval prestrašiti. Nameril je cev proti jelenu in dvakrat sprožil. Skoraj ga je vrglo na rit, ko je videl, da je jelen obležal. Ves v navdušenju je stekel k njemu in se sklonil, da bi videl, kam ga je zadel. Prav takrat pa je nad njim zažvižgala krogla. Začel je kričati na strelca, naj ne nori, saj je jelen že mrtev, on pa bi bil rad še živ. Pa ni bilo nobenega tam okoli. Ko se je spet sklonil k jelenu je spet zapiskala krogla nad njim. In takrat se mu je pripeljalo. Z eno kroglo je zadel jelena, druga je pa še vedno krožila po zraku.

Tega pa ne bom nikoli pozabil. Ko je končal, smo se seveda vsi smejali na glas, le eden, ki je bil malo bolj vinsko izobražen, je ves resnoben dejal, da je to pa čisto mogoče.

Danes bom napisal nekaj o svojem sodelavcu, ali bolje, pomočniku. Če se ne motim, ga ima veliko ljudi, morda prav vsak od vas. Morda. Eni so zadovoljni z njimi, drugi ne, eni bi bili rajši sami, za nekatere pa je to celo nepotreben strošek. Ja, tudi taki so. A nekje se brez njih enostavno ne da.

Jaz sem zdajšnjega dobil že kar nekaj mesecev nazaj. Na začetku mi je bil kar všeč in hitro sem odkrival vse njegove spososobnosti. Navdušen sem bil nad njim. Kaj vse ne zna. In vse mi je z veseljem pokazal, če sem ga le hotel vprašati. Toliko vsega zna, da bi resnično kaj pozabil napisati o njegovih sposobnostih če bi začel naštevati. Obvlada več jezikov, je točen, spozna se na tisto za kar je postavljen… Poleg tega pa še filma in odlično fotografira. Res je dober. Vem da ima marsikdo tudi boljšega pomočnika kot jaz, a jaz sem bil z njim na začetku zelo zadovoljen.

Kot v vsaki lepi pravljici je tudi v najinem odnosu prišlo do trenj. Saj je lepo, če me obvesti, da me kdo kliče. Vseh sem vesel, od šefa kjer moram bit vesel, do prijateljev, ki sem jih res vesel. A ne na stranišču! In se dere in kliče ravno ko potegnem hlače in se usedem na straniščno školko. Človek bi ga kar … Pa nič ne pomaga, četudi sem mu že nekajkrat zabičal, naj tega ne počne več. Pa je kot kamen. In zadnjič me je poklical ponoči. Pa se ti izkaže, da je šlo za napako, ker je bila napačna številka. Da bi ga pes poscal. Edino, kar se mu je dalo dopovedati je bilo jutranje bujenje. Če sem zaspal, me je vedno poklical. A kaj, ko me je poklical tudi za praznik! Potem sem vedel, da ga moram en dan prej opozoriti, da naj mi da mir in to sedaj upošteva. Ampak, po drugi strani, vedno pokliče kogar želim. Takoj. Takoj si je zapomnil vse telefonske številke in jih zna sedaj vse na pamet.

Moram vam pa še nekaj povedati. Pri tem rabim pomoč. Vašo pomoč. Kaj naj naredim, saj sem ugotovil, da večkrat pokliče našo? Posebno takrat, ko me ni doma, nikoli pa , ko sem jaz doma, z njo. V mojem imenu ji tudi pošilja razna sporočila in naša mi preko njega odgovarja nazaj. Preko njega! Si morate misliti?

Vem da vam gre po glavi mnogo idej in vprašanj. Meni tudi. Ena od teh je tudi ta, da bi ga zamenjal. Saj bi prosil šefa, pa vem da ne bo zato. Ker mi  službeni GSM aparat ne pripada.

Ja, včeraj zvečer sem pa že skoraj mislil, da bom rabil plastičnega kirurga. Ne vem če je kdo opazil, a včeraj je pri nas grmelo in celo par kapelj je padlo. To, da se je internetna linija takoj sesula vam ni treba posebej pravit. Naš operater za te zadeve ima take varovalke, da se krivijo že, ko se bliska na italijanski strani, bog ne daj pa da bi kdo še svetilko prižgal ta čas. Takoj smo mrzli. Je pa čez čas šla tudi elektrika po istih stranpoteh. In to ravno takrat, ko sem se hotel obriti. Si predstavljate človeka, ki se tako težko kot jaz pripravi za britje, pa ga še takrat zafrkavajo. To je od sile mukotrpno delo in strinjam se s kolegom, ki je rekel svoji ženi, da če imate ženske vse p… tega sveta, bi lahko imele še to. Britje. No, pa ni bilo panike. Na pomoč mi je priskočil mlajši sin. Ustrežljivo mi je posodil svoj brivski komplet. Meni, ki se nisem bril z britvico že več kot 25 let. Kot bi šel nazaj v kameno dobo. Pa ni tako hudo. Včasih sem imel mini kovček za vse orodje in pritikline, kot oče, le da se po britju nisem umil s šnopcem kot on. Uf, kako je peklo. Pod sinovim strokovnim vodstvom in asistiranju naše, sem se pogumno namilil in potegnil, kot sem bil navajen - polahko, centimeter po centimeter. Naši, ki preveč gleda fante, ki se brijejo že obriti pa to ni bilo všeč. Potegni! Sem si mislil, morda res. Včasih je bila ena ostrina, sedaj so tri, Pa sem potegnil. Pa ne za dolgo. Mene je začelo nekaj žgečkati, pena pa je začela vleči na rdeče in sem popustil na tempu in moči. Mlajši trener, ki je opazil mojo slabo formo, mi je predlagal time out. Šli smo še enkrat po vseh fazah napada na kocine in dlake telovadnega igrišča imenovanega moj obraz. Poskusili smo novo taktiko in po tistem je bila pena rdeča samo tu pa tam. Starejši trener je popustil in prevzel vlogo opazovalca na terenu. Je res problem. Včasih je imela žiletka samo eno rezilo, sedaj ima pa tri. Nič čudnega torej. Je bilo pa zanimivo, ko človek posluša mulca, ko te uči. Je kot tisto - starši, pogovorite se pravi čas s svojimi otroci o seksu. Morda je sedaj zadnji čas, da se še kaj naučite. Počutil sem se kot vrana v tisti pesmici iz drugega ali tretjega razreda, ki se konča takole: Kaj sem doživela srota, jajce več od pute ve. Po dogi in krvavi bitki sem se umil in spravil peno iz nosu in ušes, nekaj jo je bilo za ovratnikom, iz ust sem jo pa tako ali tako spljuval sproti. Pogledal sem se v ogledalo, ker sta preostala dva pomočnika nekam začudeno in z neko grozo zrla v moj mili obrašček. Bil je zelo lep pogled. Za vampirje. Kjer je bilo možno, se je začela pojavljati kaplja krvi. Pa me to ni vznemirilo. Ker sem krvodajalec, vem, koliko krvi lahko da človek brez posledic. Porabili smo samo tri velike in osem malih hanzaplastov in pol role toaletnega papirja. Odišavljenega, da bi me takoj oživil, če bi padel v nezavest. Pa ni bilo resnih posledic. Vse rane so se zacelile, prišla je elektrika, varovalke so morale spiti nekaj močnega in spet smo zaživeli. Z našo sva se malo pogovorila o plastočni kirurgiji in kaj bi se na meni lahko še popravilo, razen recimo vsega. Nos bom spustil, je pa problem moje čelo. Čedalje višje ga imam, ne da bi bil pri tem kaj pametnejši. Pa ni problem pleša. Oči so se mi povesile. Če ženskam lahko popravi prsi, potem bi lahko tudi meni oči malo dvignil. Drugi problem je moja trebušna mišica, jaz ji pravim tudi žulj od seksa. Nekako večja postaja. Pa ne samo zaradi seksa. Naša je rekla, da bi naredila liposukcijo. Ona sama. Pa ne skozi popek. Malo nižje in to kar s sesalcem. Še vedno imam nekaj kilogramov preveč.

Evo ljudje, spet nas čakajo spremembe. Spet bomo premikali meje. In to samo dva dni pred našim praznikom. Komaj smo se izvili iz objema južnih bratov in ” tekovin revolucije “, že bomo spet nekomu sedeli v naročju. Pa kaj bi jamral, saj smo si to vendar želeli.

Ja, meja. Če je okoli hiše je čisto druga, kot če je okoli države. Ta manj boli, pa še drugi se pulijo zanjo, če ni kaj v redu z njo. Na tem področju kjer živim, se bo sedaj zamenjala že tretjič kar sem na svetu. Najprej je bila jugoslovanska, sedaj slovenska, čez dober mesec evropska. Vsak od nas ima na mejo svoje spomine in izkušnje. Ker je pa še prej samo nekaj kilometrov stran tekla stara meja z Italijo je v našem okolju ogromno zgodb o njenem prečkanju. Nekaj je smešnih, nekaj je tudi krvavih, največ je pa tistih tapravih, kontrabantarskih.

Tudi jaz imam izkušnje s kontrabantom ali tihotapstvom. Ne, nisem tihotapil ljudi, orožja ali mamil. Sva pa s prijateljem kompresor ( upam, da tega ne bere kak carinik ) iz Avstrije. To niti ni bil tak prekršek, ker se nisva nič zlagala. Tako ali tako sva tihotapila po jugoslovanskih zakonih - znajdi se. Kompresor sva dala v havbo, hrano, prašek in seveda kavo pa na zadnji sedež. Ko naju je carinik vprašal koliko sva dala za stvari, sem ga jaz nazaj, če za te in pokazal na sedež. Ker je rekel ja, sva mu povedala po pravici in spustil naju je v socializem. Drugič spet smo šli z dvema avtoma, spet nakupili špecerijo ali fasngo ali špezo in pa stroj, ki smo ga razstavili in razdelili po dveh avtomobilih. Ker smo srečno prišli čez mejo, smo se zmenili za večerjo. Ko smo šli, sem jaz cel večer pil tisto nevarno ameriško brezalkoholno mehurčkasto brozgo in še isto noč sem bruhal kot še po nobeni alkoholni pijači.

Sedaj, ko smo v uniji, so cene vsepovsod približno enake, za plače pa vemo kakšne so. Včasih je bila plača še nižja, cene čez mejo pa veliko nižje kot pri nas, pa tudi dobilo se je precej več reči kot pri nas. Tako smo mi, revčki, napraskali 200.000 lir in še povsem tople nesli v Špagetilandijo. S polic smo populili kar nam je bilo všeč, samo da je bilo poceni, seveda če si v tisti gneči sploh prišel do police. Nekaj časa sploh nisem vedel, da je tam uradni jezik italijanščina. Ko smo prišli do blagajne in nam je blagajničarka vrnila recimo 10.000 lir, smo takoj odvozičkali še en krog in zapravili to dragoceno valuto z ogromno ničlami za stvar, ki jo sploh nismo rabili. Ja, to je bil pa res poceni nakup. Največ smo pa po moje zapravili v decembru, ko se je čez mejo znosilo na tone mavričnega smodnika. Da bi šef trgovine naredil malo reklame, je v zrak spustil eno raketo. Ta pa je bila menda črnogorske izdelave, saj je po desetih metrih padla na tla med dva na drugi strani ceste parkirana avta in iz sebe spustila vso živobarvno vsebino. Za kaj več je manjkalo samo še nekaj kapljic bencina. Tisti dan ni šef več reklamiral ognjemeta.

Moram pa vam napisati tudi kaj o mejni policiji. Možje postave strumno stojijo v dežju in snegu na meji in nas varujejo. Seveda so pod streho, na toplem in stojijo samo, ko gredo na malico in stranišče. In dva taka, takrat še miličnika, sta bila tisti dan v službi. Nanju sta naletela na moja dva sokrajana, ki sta šla po CB postajo. Saj veste, to je tisti radio, po katerem se pogovarjajo predvsem vozniki tovornjakov in imajo za to tudi tiste tablice v kabini s svojimi takimi in drugačnimi klicnimi imeni. Ker pa je bila ta stvar najbolj dosegljiva čez mejo, sta se odločila iti ponjo tja čez, v gnili kapitalizem. Da pa ne bi plačala carine, sta s seboj vzela še voznikovo ženo. Ta je v avtu prepeljala postajo, anteno, ki je bila precej velika, pa sta nesla čez blok peš. Ko sta ju miličnika videla, sta se nasmehnila in eden je poznavalsko pripomnil: ” Uboge ribe! “.

Ja kaj hočemo. Tudi na tej novi meji bodo vse sorte pripetljaji. Nič ne pomaga kako se meja imenuje. Slovenska ali evropska. A mislite da bomo kaj boljši, ko bomo dobili Še en gen?

Pritisnil je mraz, ponekod je že snežilo. Človek kar nekako pozabi na poletje, vročino… Da pa ne bi  pozabili na vse pomorske užitke, vam bom sedaj povedal kako sem se jaz imel na morju. Če vas že volitve in njihovi rezultati niso pogreli, naj vas za par trenutkov vsaj to.

Z morja vam nisem nič pisal. Niso imeli pravih kartic. Na vseh je sama neka čudna plava voda. Ne vem kaj Hrvatje zlivajo vanjo. Jaz jo nisem nič pil, plaval pa tudi nisem dosti. Prvič nisem imel pravih kopalk, vsaj prva dva dni ne ko je bila bolj mrzla voda, pa je bil zato g. zverina bolj hišni ljubljenček, drugi vzrok pa je ta, da v vodi ribe delajo svoje otroke. In si morete mislit, da bi jaz plaval… No, saj malo sem, priznam, sem čisto pozabil na to, ko pa so bile okoli mene vse na pol nage. Vse golo in boso, samo domačini so bili oblečeni. Mi je naša prve tri dni vsak večer ravnala čeljust, da sem lahko večerjal. Plaža je bila pa božanska. V obliki polmeseca, s peskom, dolga kakih 20 metrov, nad njo pa je vodila pot do boričkov, kje so naši ljubi gorenjci pripravljali drva za zimo. Prostora je bilo za 30 ljudi, brez da bi reševalec zaradi gneče ( gužva, sovražim te ) piskal, kdaj se mora cela plaža obrniti na njegov znak na levo, desno ali kam drugam. Na to pot nad plažo sta se pridružili v obliki stopnic še dve poti z dveh privat apartmajev. In na teh stopničkah sem sedel lepo v senci in užival svoj mir. Dokler… Bilo je kot leta 1941. Samo završalo je in izza ovinka so nas napadli Italijani. Njih 12. Oboroženi s torbami, glamuroznimi ogrinjali, čudnimi sončnimi očali, sončnimi dežniki, ležalniki… Če ne bi videl kako so to nesli, bi rekel, da brez kombija ne bi šlo. Pred njimi je kot vrhovni poveljnik korakal mali Italijanček, s torbo čez ramo, črn, kalabrež. Polegli so po plaži, se mazali in, normalno, čvekali kar eden čez drugega. Za znoret. Govorno onesnaževanje plaže. Ampak, poveljnik pa ne, on je zavzel svoj položaj. Na stopnicah poleg mene. Ja, kar mislite si. Eno stopnico višje je šel. In usmerjal dogajanje. Mislim, da je bila ta družba del njegova družina, del pa prijatelji. In začela se je debata. O vsaki stvari je, čeprav italijansko zastopim samo malo besed, pa še to so večinoma kletvice, vedel čisto vse. Takoj je naredil doktorat že o tem, če se je na plaži pod njim premaknil kamenček za 2 mm bolj v desno. In to ne tako, kot govorijo oni, jaz sem jim rekel ljubkovalno mlinčki, ne, on je govoril tako, da je ločil besedo od besede. Kot tisto mučenje, ko ti na glavo kaplja voda kaplica po kapljico. Najbol strašen pa je bil, ko je mamica peljala svojo recimo 5 letno hči v vodo in jo učila plavati z rokavčki. Ne, mamica, ki je bila pol metra od nje ni imela nobene besede. On, ki je bil 15 metrov stran na obali, on je učil punčko plavati. To moraš videti. Sem pa doživel z eno od njih majčkeno romanco. Pet minutno. Ko je poveljnik odšel, hvalabogu je imel menda še eno bojišče okoli apartmaja, sem šel nazaj v senco reševat križanke. In takrat je prisedla k meni. Vam povem, krasotica. Cukerček. In tudi ona je reševala križanke. Ko sem vrgel oči po pisavi, sem videl, da to dela bolj tako, na blef. Čez dve minuti se je presedla bližje k meni. Opala, kaj pa je zdaj to? Čez minutko me je že nekaj vprašala. Zbral sem vse svoje znanje italjanščine mukotrpno pridobljene ob filmih in poslušanju San rema in ji povedal, da jo non kapito. In sva obsedela. Ravno takrat se je naša obrnila in me vprašala, če greva v apartma. Pojdiva. Italijanka mi je pomahala v slovo. Cukerček. Ko sem naši pripovedoval o osvajanju, se je samo smejala, rekla pa je, da je res luštkana. Zdaj me pa zanima, če bi jaz lahko kaj zaslužil. Če bi jaz njo osvajal, bi bil lahko obtožen pedofilije. Kaj pa je to, če pet let stara punčka osvaja staro butaro kot sem jaz? Bi lahko zahteval odškodnino?

Starši, pogovorite se s svojimi otroci o spolnosti. Morda je sedaj zadnji čas, da se še kaj naučite.

Ta zgornja misel se mi je od vseh nasvetov o spolnosti še najbolj vsedla v možgane. Ker je po svoje resna, po svoje pa smešna. Kot veste sem še malo stare šole, zato sem se vedno nekako s strahom spraševal, kdaj bo tisti pravi čas, da bom svojim otrokom razložil vse o spolnosti. Ne bi rad zamudil vlaka kot so ga pri meni, ne bi bil pa tudi rad prehiter in bi z nekimi znanstvenimi razlagami tiščal v nekaj letne otroke. Kdaj je torej pravi čas? Pri nas je prišel ravno pravi čas.

Vsi, ki ste brali moj prejšnji blog veste, kakšno je bilo naše prvo, skoraj družinsko, srečanje s spolnostjo. A to ni bil še tisti pravi čas. Vi ne veste koliko truda me je stalo, da sem otroku, čeprav sem se sam v sebi tresel kot vulkan od smeha, čisto mirno dejal, da ima najbrž kar prav. In nasmejal sem se šele doma, skupaj z našo. Seveda sem to povedal tudi ostalim, tako da smo se na ta račun smejali kar precej časa. Za to zgodbo je sin zvedel po dolgem času pred kakšnim letom in tedaj smo se smejali skupaj. Kar ni mogel verjeti, da je kaj takega vprašal.

Pol leta po dogodku s kravo in bikom smo naredili velik korak naprej. Šel sem v knjižnjico, nabral nekaj otroških knjig na to temo, se usedel z otrokoma in jima polahko vse razložil. Pa da ne boste mislili, da mi je to v glavo kapnilo kar samo. Vzrok je bil tokrat mlajši sin, ki je izjavil kar nekaj krepkih. O seksu in teh stvareh. Saj veste kako je to med brati in sestrami.Vsi so iz enega gnezda, vsi so od enega ptiča, a različni so si kot noč in dan. In to je ugotovil tudi sam. Dejal je, da je starejši brat bolj za denar, on pa bolj za ljubezen. Tako ga je zanimalo vse v zvezi s to besedo, ki se začne na f.

Čeprav še ni hodil ne v vrtec, ne v šolo, je to besedico slišal velikokrat, vedel je tudi približno za kaj se gre, sam pri sebi pa je tudi ugotovil, da če se o neki stvari toliko govori in o njej razpravlja, mora biti to nekaj čudovitega. In se je spravil na tasta. Tast je bil vsaj še nekaj razredov starejša šola kot jaz in o spolnosti ni hotel niti slišati, kaj šele govoriti. Zanimivo je to, da je bil vedno zdraven pri kravjem in konjskem seksu ko je bil mlajši, pri vseh porodih ob treh ponoči, a o človeški različici ni nikoli govoril. Še celo ko je bil na sporedu kak film, kjer sta se dva poljubljala ali so bile plesalke malo razgaljene, je kričal, naj naša, ki je bila takrat še punčka, takoj ugasne TV. Kurbe, je še pribil. Vsa spolna vzgoja pri naši je bila v stilu, da naj pazi, da je ne bo kdo …. in bo potem noseča. Pa še to ji je morala povedati tašča, vse ostalo pa se je potem učila skupaj z mano. Moram povedati še to, kar sem menda že enkrat. Neka hči je vprašala svojega očeta, kaj je to seks. Pa je rekel, da ji bo pokazal. Usesti se je morala na vrh stopnic, on pa jo je na hitro povlekel za noge prav do dna. Ko jo je čez par let njen fant vprašal, če gre seksat z njim mu je odgovorila, da oče jo je, on jo pa ne bo.

No, pred približno takega starega očeta se je postavil naš najmlajši in ga korajžno vprašal, če kaj seksa, seveda s tisto besedo na f. Tast se je kar prestopil. Menda bi raje videl, če bi stopil na rjav žebel. Verjetno je bil tako šokiran, da je komaj nekaj spravil s sebe. Pa ga je tamali vprašal še, kdaj bo pa on po njegovem mnenju začel s to telovadbo. Tast je odvrnil da verjetno ko bo šel k vojakom in se nato na hitro izgovoril, da mora iti v štalo. Verjetno je imel tam kar precej za povedat svojim kravam, potem pa še nam.

Še močnejši v izjavah je bil kmalu zatem. Sedeli smo v dnevni sobi, naša je bila v službi, in kar na lepem me vpraša, kako pride človek na svet, kako se vse skupaj začne. Aha, ta čas je torej prišel, ne bo mi treba čakati nanj, niti ne bom prehiter. Starejši sin, denarnik, ga je zaradi sramu kar malo postrani pogledal in karajoče izgovoril njegovo ime. Ampak, se nisva dala motiti. Globoko sem požrl slino, si pred očmi zarisal cesto, po kateri ju bom vodil skozi spolnost, in začel voziti, a smo imeli zelo kmalu prometno nesrečo. Za vzgled, kako se vse skupaj začne, sem jima skušal takoj na začetku v spomin priklicati oddajo na TV izpred nekaj tednov, kjer so kazali, na kakšne načine se različne živali parijo med seboj. Jaz osebno sem najbolj zavidal nosorogu, ki ima kar kapaciteto med nogami, pa tudi čas si vzame za to. Saj si ga lahko, saj ne gleda nogometa, njej pa tudi ne kipi mleko na štedilniku. Seveda sta se spomnila te oddajein tega početja. Da bi bil še bolj nazoren sem ju vprašal, če se spomnita dogodka s kravo in bikom. Pa sem ju vprašal, kaj je bik naredil s kravo. In mi je tamali strokovno odgovoril: ” Ja kaj, oči, pof**** jo je! “

In takoj naslednji dan sem šel v knjižnico.