Zima. Mraz in sneg. In prav je tako. Naj narava počiva, naj se otroci nasankajo, nasmučajo in nadrsajo. Mi to, predvsem zadnje, počnemo vse leto. Sneg prekrije vse smeti in odpadke najbolj razvite živali na zemlji, zato je narava sedaj prečudovita. Nekaj dni. Potem začne sneg spreminjati barvo na cesti zaradi soli, po poljih pa zaradi dimnikov. Pa samo da nad ne zebe. Ker če se spomnim, kako je včasih potegnil tisti mrzli zimski piš, ko je mraz cvrčal in zavijal okoli vogalov… Človeka kar strese. Ja, včasih je bilo drugače. Pihala je burja, a mi smo se je bali.

Sedaj pa imam. Ravno pred prazniki, ko naj bi bil človek vesel, ves v pričakovanju, navdušen…, mu z enim samim stavkom uničijo vse praznike. S stavkom, ki je napadel mojo postavo, moj ubogi telešček.

Vsi skrbimo za svojo postavo. Nekateri da bi bila čim bolj suha, drugi pa, med njimi sem tudi jaz, da se ji to ne bi zgodilo. In ti prazniki so idealni za to delo. Kamor koli prideš v teh dneh, vsepovsod te posedajo za bogato obloženo mizo, tako da se včasih počutim kot pitana goska. No, gosak. Potice, piškoti, pršuti, alkohol… Pa ti jetra in žolč komaj še dihata. Na škrge. Povejte - kdo vam teden dni po praznikih še ponudi kako dobroto? Kje je sedaj tista dobra potica, ki mi je skoraj iz ušes gledala? Kje tisti pršut, zaradi katerega mi holesterol podmazuje kolena, da ne škripljejo?

In se naklada. Deka sem, deka tja, potem pa še deka na trosedu, ki poskuša vse to pokriti in pogreti. In ko greš na tehtnico ugotoviš, da ta frdamani vranč od te smotane talijanske nemarne vage vsakič pokaže več kot prejšnjič! Še sreča, da sem počasne jeze, da je ne vržem na hodnik, pa na stopnišče, pa po hodniku, pa ven na dvorišče , pa v potok… Tako pridem pa samo do tega, da jo brcnem na svoje mesto, hinavko lažnivo. Smo pa ljudje iznajdljivi. Posebno, ko skušamo prikriti lastne slabosti. Kot Maja z biseri v pesmi, ki jo poje Benč. Jaz na primer, čeprav sem še vedno docent, imam malo nakazan trebušček. Samo malo, saj razumete? Ga ne skrivam, sem ga pa pogovorno zavil v celofan z veliko mašno. Ko nanese pogovor na hrano in te nebodigatreba kilograme, se ljubeče pobožam po njem in vsakomur povem, da je to poporodna posledica. Vsak otrok mi je pustil okoli 7 kilogramov. Ker pa to nihče ne verjame in se mi samo smejijo, jim povem po pravici - to je žulj od seksa.

Večkrat sem že napisal, da imamo vsi prijatelje zaradi katerih ne rabimo sovražnikov. In enega takega imam tudi jaz. Se razumeva, tudi kakšno skupaj rečeva, ker je fant izredno duhovit. Ne vedno, kot boste videli. Zame! Zadnjič je na primer izjavil, ko je nek direktor kupil ribnik, da on že ve zakaj. Prvič ga je kupil za to, da bo notri redil piranhe, ki bodo predzadnja stopnja disciplinske kazni, ko bo svoje ljudi pomakal ven in notri. Drugič pa je kupil raje ribnik kot čebelnjak zato, ker ve, da čebele od časa do časa pomorijo vse trote. Ampak, če vam jaz to napišem na sto načinov, ne bo nobeden niti približno tako smešen kot če bi ga poslušali v živo.

In s tem ” prijateljem “sva se srečala oni dan sredi mesta. Malo sva se pomenila o tem in onem, pa je beseda nanesla tudi na praznike in hrano. Jaz sem se na koncu spet pobožal po vrečki s hrano in rekel tisto o seksžulju. Pa mi reče: ” Aja? Jaz sem mislil da je pa žulj od zob!”

In sedaj v kotu pasem zamero in se smilim sam sebi. S polno kengurujevo vrečo.

Zgornjo fotografijo sem posnel na enem od svojih jutranjih sprehodov. Ker nisem ne umetnik ne poznavalec programov, vas lepo prosim da malo zamižite na eno oko, kogar pa moti datum ali kaj drugega, naj to mirno prekrije s hansaplastom.

Pravijo, da imajo vsake oči svojega malarja. Moje imajo takega.

Tako, pa smo spet tu. Imam čas, imam voljo in imam vas, da to berete. Pa veste, da je včasih kar presneto težko napolniti ta beli kvadrat? Človek si reče, eh, kaj pa je napisati par stavkov. Reče že, reče, ko pa je treba tolč po črkah, je pa druga zgodba.

Da nisem nič pisal te dni je bila kriva teta Inventura. Ja, saj vem, inventure so ponavadi okoli novega leta, a če jo ima lahko vsaka trgovina, ko najbolj rabiš kako stvar, sredi leta, zakaj je ne bi imeli mi sredi decembra? In ata je treba ubogati. Ata direktorja. Ker je bog in batina. No, zadnje čase tudi noga, ki te kaj lahko brcne iz službe. Pa smo se dali štet. A da je bila stvar bolj zanimiva, so nam fantje iz nabave za boljše počutje teden pred inventuro napeljali robe še pa še ( ne, niso jogurti ). In to je bilo treba potem deklarirat, zapreti nazaj v škatle, razsortirat po kupcih in spraviti na tovornjake še na prvi dan inventure. Vsak dan sem bil vslužbi do 6 ure popoldne ( nič posebnega, če ne bi začel ob 6 uri zjutraj ). In ko prideš tako povaljan domov nimaš kake prav odmevne zgodbe za ušesom. Pa še tiste številke se ti rolajo pred očmi. Sem se bal, da bi vam kak artikel natipkal namesto besede.

Toliko opravičevanja. Sem bil čisto kratek. Sedaj pa naprej.

To vam pišem ob uri, ko svet šele zaživi. počasno zbujanje po kosilu. Včasih so hodili zgodaj spat. Ata je mami naredil otroka, potem pa sta se obrnila vsak k sebi in zaspala. Sedaj se pa človek ob taki uri oprha, vrže vase in nase nekaj kemije in hajd v life. Vsaj tisti okoli 20 let mladi.

Ko sem bil jaz toliko star, sem tudi žuriral. Nič me ni motilo. Najmanj pa to, da takrat skoraj ni bilo avtomobilov. Smo se zasidrali na eno mesto in tam vzdržali do konca, pa kakeršen koli je že bil. Že takrat smo bili bolj gospodinjski in smo vedno pometli, ker smo bili zadnji. Sedaj pa gledam to mladino, ali pa ko jih poslušam, se štiri ure vozijo sem pa tja, bili so na 10 ih lokacijah in so ga tako žurali… A veste kaj je žur? To, da ga začneš, kot mi je pravil mamin stric, žurirat v petek po službi, končaš pa v ponedeljek v službi. Pa niso nikogar peljali na spiranje želodca, niso rabili ne mamil, ne tabletk, samo stepli so se včasih. Seveda brez policajev in sodišč.

In takrat se mi je dalo vse, bolelo me ni pa nič. Zato sem se smejal, ko je na enem od predavanj, ki sem se ga udeležil v prvi službi, predavateljica rekla, kako se ljudje z leti spreminjamo. Ko si mlad, si poln vsega. Ko se pa po 40 emu letu zbudiš in da te zjutraj nič ne boli, pomeni to samo eno. In tako so oni dan v čakalnici pri zdravniku sedele tri ženske takih let in se pogovarjale o svojih zdravstvenih tegobah. Starejši moški jih je nekaj časa poslušal, potem pa jim je povedal zgodbo, staro nekaj mesecev. Pri nijih je sosedova Lojzka dočakala 99 let. Še vedno čila ženica, ki skrbi sama zase. Zdravnika domala ne pozna, vsak večer gleda dnevnik in bere časopise in je z vsem na tekočem. Ko so ji ljudje prišli voščit, so ji rekli, naj vzdrži še eno leto, da jih bo imela 100, pa bo v časopisih, pa še Drnovšek ji bo prišel mogoče voščit. Pa je prekrižala roke na prsih in izjavila, da ne ve če bo kaj iz tega. Je slišala, da je bolan.

Danes sem bil pri zobozdravniku. Normalen obisk. Pred tolikim časom mi je nekako pozidal vse zobe s plombami, tako da je rekel, da me ima za leto dni dovolj. Pa še moški sem, tako da nima nobene potrebe, da me bolj pogosto videva. In ko je minilo leto, ko naj bi se prišel naročit, je minil še kak mesec, pa sem se oglasil. Sestra mi je prijazno napisala datum, ki niti približno ni bil čez 14 dni. Tri mesece sem čakal da vidim njega, ki se ga pošteno povedano bojim. Ej, med zobmi najraje vidim žlico in vilico, ne pa tiste njegove aparature. In koliko ti vsega naloži. Kot da bi bila moja usta polica za njegova pomagala. Saj nič ne rečem, najprej te vozi s stolom gor pa dol, pa te nagiba, samo da bi te preslepil. Lepo se ti smeji, te pokrije s slinčkom, ko pa si nabasa na usta tisto masko pokaže svoj pravi obraz. Ne vem kako se reče vsemu tistemu orodju, a meni se je zdelo da ima v rokah kladivo, ko mi je tolkel po zobeh in vse to veselo gledal v zrcalcu. Ko bi človek lahko vsaj normalno dihal. Pa sem moral skozi nos. Je rekel da se mu rosi. Normalno da se mu je rosilo. Tako je vsaj vedel da sem še živ. Čez čas sem bil pa še bolj, ko je našel zob, ki je bil na pogled čisto v redu, a ko je tolkel po mojih zobeh kot po ksilofonu, je našel visoki C. Ne vem kako in kaj, a izgleda da nisem bil dovolj uglašen, zato je poskusil še enkrat. Bog ga nima rad, hudič ga pa ne mara. Naj tolče po svojih zobeh, mene moji bolijo. In sestri je začel pripovedovati neke kratice o mojih zobeh. So bile take kot v socializmu, le da nisem nobene dešifriral. Kot bi imela kaj proti meni. In potem se je začelo vrtanje. Ni bilo ravno tako obsežno kot Trojanski predor, a jaz sem o svojem vedel več kot o tistem. Pa svedri, pa voda, pa odvodnjavanje, pa učvrščevanje, pa hrup… No, edino dinamita mi ni dal v usta, hvala bogu. In ko mi je začel tisti sveder tiščati v desni zgornji zob številka šest, me je čez čas vprašal, če me kaj boli. A ni videl, da sem čisto pod stropom? To bi videl vsak otrok. Saj me je komaj dosegel. Ko sva se spustila tista dva metra nazaj do stola, je začel malo bolj polahko nabijat, a meni se je še vedno zdelo, kot da imam tri kompresorje v ustih. Ko sva se spet dvignila pod luč na stropu, je končal in iz ust sem izpljuval pol karjole prejšnje plombe. Saj poznate postopek - izpljuni in izperi. Namesti nove tampone, črpalko ki prav grozno srka slino in gremo naprej. In spet je vrtal. Sedaj je dal gor sveder, za katerega nisem popolnoma prepričan ali je za zobe ali je za odstranjevat rjo z avta. Treslo me je kot potres in samo temu, da imam še vse svoje zobe, se imam zahvalit, da sem domov prinesel vse v ustih. In ko se je že vse umirilo, ko se človek oddahne, sprosti, je vzel neko aparaturo in mi z mrzlim zrakom osušil zob. Kot bi mi zob zasul z ledom. Kako sem ga imel rad! Med tem časom je sestra vključila mešalec, da je namešala nekaj , kar se na zobu strdi in je precej podobno posušenemu žvečilnemu. Menda je to plomba.

Ljudje, pazite svoje zobe. Ti vplivajo na marsikaj. Prihranili si boste marsikatero težavo, bolečino in pot.

Ne, ne bom napisal blog. Napišem vsaj enega na teden, včasih dva in to že leto in pol. Ampak ta teden ne. Pa ne da se mi ne da. O, pa še kako bi ga napisal, mi brni po glavi že tri dni. Tudi čas ni problem. Res da ga nimam na pretek, a toliko bi se ga vseeno našlo, da bi nekaj sčaral skupaj. Veste, glavni razlog je strah.

V današnjih časih je taka moda, da se s tem, ko se svet spreminja, se spreminjajo tudi stare vrednote, način življenja, s tem pa nastajajo nova nasprotja. In ta nasprotja smo prenesli na vse mogoče ravni. Včasih so se ljudje preklali predvsem zaradi zemlje. No, pa saj se sedaj tudi, sploh če se gre za nekaj centimetrov. Včasih so tudi rekli, da jo bomo imeli vsi polna usta, sedaj pa, ko so moderne žare, jo bomo imeli pa toliko, kolikor jo bodo naši zanamci hoteli plačati občini. Nekaj let nazaj so se med seboj obdelovali tudi beli in rdeči, ki so si med seboj očitali medvojno izdajstvo in povojne poboje. Me prav zanima ob vsem dogajanju med vojno, kaj bi bilo drugače, če bi zmagali tabeli.

Sedaj se napada druge stvari. Ne vem zakaj se nekateri odločajo za vegetarjanstvo. Jih pustim pri miru in spoštujem njihovo odločitev. Ker ne jejo mesa, jedo vse sorte zelenjavo, sadje in drugo nemesno hrano. Ta pa je tudi iz držav tretjega sveta. Zadnjič sem prebral, da tam gnojijo in špricajo s pripravki, ki so v Evropi prepovedani. Ker pa multinacionalke nočejo poslovati z izgubo, so vse te prepovedane preparate prodale prav tem državam, ki nam izvažajo svoje pridelke. Samo sprašujem - je to vzrok, da so vegetarjanci tako agresivni? Nikoli še nisem slišal, da bi kdo protestiral proti njim, oni pa kar naprej proti nam, mesojedcem.

Po svoje se mi smilijo tudi kadilci, ker jih tako napadamo. Podpirajo tobačne tovarne in državni proračun, po drugi strani pa praznijo zdravstveno blagajno. Torej so na pozitivni nuli. Ampak, kot mi je rekla prijateljica, jo jezi, ker jih sedaj pijanci mečejo iz lokalov. Saj tudi jaz ne maram, da mi kdo kadi pod nos in da mi potem smrdi vse, kar je na meni. Bog ne daj pa, da bi kdo kadil v stanovanju. Dva dni ga zračimo. To je isto, kot če bi jaz jedel čokolado, okoli mene pa bi bilo z njo zapacano še 12 ljudi in vse kar je v prostoru.

Omenil bi še lovce. Kaj vse jim ne prerečejo, tudi tu na blogih sem zasledil polno tega. Ampak, veste, to ne pomaga. Lahko napišeš 100 blogov, počečkaš goro papirja, a če ni prave akcije, ni nič. A z njo je vranč. Bi si upal moški svojemu direktorju, lastniku podjetja, reči da je bedak, ker je lovec? Bi si upala ženska svojemu ginekologu, tudi lovcu, reči da je neizobražen grobijan? Bi se upal kdor koli reči veterinarju, h kateremu je prinesel svojega psička, da je brezvesten morilec? Vidite, treba je imeti jajca, ne pa brcati kar tam nekaj v meglo. Ne, nisem lovec, niti jih ne podpiram. Osebno menim, da bi morali pri vsem tem orožju vsake toliko let na pregled k psihologu. A tega ne razglašam okoli. Ker nimam jajc, da bi to rekel poslovnemu partnerju, lovcu, od katerega je odvisnih 40 delovnih mest.

Vidite ljudje, strah me je, da me ne bodo zaradi mojega početja napadli. Ne spim že tri noči, ves premočen se prebujam iz morastih sanj. Najprej potipam, če imam kosmato brado in v nosu zataknjeno kost. Nato mi pogled zdrsne po stropu, če slučajno ne spim v votlini in se olajšano vležem nazaj, ko opazim da v kotu ni gorjače in da ležim poleg naše, ne pa zdraven kake neandertalke, pokrit s kožo. In ko je posebno hudo, grem v predal in previdno pobožam svoja dokazila o izobrazbi.

Resnično se bojim. Ker smo ta teden zaklali prašiča. In zato ta teden ne bom napisal bloga.

V četrtek zvečer sva bila z našo v čudoviti družbi. Sami tapravi ljudje, nobenega težaka. Stekel je prijeten pogovor, brez politike in ogromno smo se nasmejali. In med temi smešnimi stvarmi je bila tudi ena taka, ki mi je obudila spomin na dogodek iz preteklosti. Na zelo žalosten. Veste da vedno pišem smešne stvari, da vas morda vsaj jaz med vsemi žalostnimi dogodki požgečkam s kakšnim žarkom po obrazu in vam zvabim nasmeh. Vsaj enemu. In svet je rešen. A tokrat bo drugače. Kot veste, sem se oženil že kar nekaj let nazaj. Ne, ne, da ne bo pomote, to še ni nič žalostnega. Je čisto v redu in se ne kesam zaradi tega. Tudi takrat ne, ko se naša prelevi v Ano četiri pištolja. Čez čas se situacija obrne in takrat napadem jaz. Z eno. Posledice so znane.

Ker nisva nikoli živela po zadnji modi, pa tudi mi, s podeželja smo drugače razviti, je bila naša prvič noseča 11 mesecev. Vsaj toliko je namreč minilo od poroke pa do prvega otroka. Poročila sva se zaradi ljubezni. Takratni trend je bil, da se je otrok rodil že čez tri do pet mesecev po poročni noči. Pri drugem otroku se ponavadi že vse spravi v red in se rodi po devetih. Danes je tudi nekaj podobnega, le da mamice niso več tako mlade kot včasih.  Sploh na roditeljskih sestankih.

Pa tudi otroci niso žalostni del moje zgodbe. Na vse kriplje hvalim zemljo in nebo, predvsem pa našo, da jih imava. Čeprav bi človek včasih najraje … Pa saj veste vsi, ki vzgajate otroke kako je to. Razen tistih, ki njihovi otroci lahko počnejo vse kar se jim zljubi, krivi so pa drugi.

Žalostni del moje zgodbe je kontrola rojstev. Vsak pozna vsaj nekaj metod, od tiste, da se sploh ne slečeš, ampak ta v zakonu odpade, do tiste ko nič ne paziš, pa bo že nekdo drug poskrbel, da otroka ne bo. Sedaj je odvisno kako kdo sprejme posamezno zaščito v glavi ali v in na telesu. In za kaj se odločita partnerja. Saj gre tudi tako, da paziš, a kaj če ti sklopka pri vzvratni vožnji malo spodrsne? Pa so spet otroški dodatki.

Pa ne me sedaj s podrobnostmi o zaščiti. Ne merite hlače ( beri mišljenje, znanje ) po sebi. Velika razlika med moškimi in ženskimi hlačami je že v gumbu. In na gumbe se spoznam zelo dobro. Bolj kot kaka sodobna intelektualka. Sem jih 15 mesecev vsak teden enkrat šival na srajco.

Pri nas smo se takrat odločili za kondome. Vem da je to za marsikaterega moškega isto kot lizati sladoled skozi steklo, zato najraje brez. Kaj si pri tem misli ženska ga ne briga, naj se zaščiti, če noče biti noseča. Naj kar jemlje tablete, pa četudi ji je mogoče slabo in se redi zaradi njih, naj ima diafragmo, četudi je ne prenaša…. Ja, sto dedcev, sto prascev. Ne mislit da sem jaz stoprvi. Mogoče sem pa nekje drugje prvi. Vprašajte našo.

In tako smo natikali plastiko, no ne ravno noč za nočjo, je bilo pa bolj pogosto kot bi jo sedaj. In takrat sem bil osveščen ravno toliko kot tista sodobna ženska, ki svoje vložke mirno vrže v stranišče. Pridite pogledat v najbližji potok. Sedaj tega ne bi naredil za nič na svetu, takrat pa sem. Priznam in mi je še danes žal. In še vedno sem žalosten. V svoj zagovor pa naj vseeno povem, da smo pri nas sedaj za dve tretjini zmanjšali obremenitev čistilne naprave. Z našo sva že dva dni zaprta.

Poglejte, kaj se je zgodilo. Rabljeni kondomi so se odpravili v greznico in tam tudi obstali, ker se je zapacala izhodna cev, ki je vse to vodila do čistilne naprave. Tega nismo vedeli dokler ni bilo prepozno. Poklicali smo sovaščana in ta je pripeljal prazno cisterno za gnojnico. Ko pa smo odprli pokrov, je kar naenkrat v nas pogledalo vsaj tisoč kondomov, ki so polni zraka plavali po vrhu in kazali vame, na glavnega krivca. Izgleda, da se je pri padcu iz prvega nadstropja nekaterim odprlo padalo, ostalo pa so naredile vonjave, ki se ponavadi širijo iz greznic, tako da niso potonili. No, ni jih bilo ravno tisoč, a meni se je zdelo, da jih je še več. Ne vem kakšne barve so se vse izmenjevale na mojem obrazu, a moralo je biti zanimivo. Si me predstavljate? Ne, si me ne, še hujše je bilo kot v vaših mislih.

Ne bom vas moril s podrobnostmi o pripombah, samo še zaključil bom. Ko je možakar odpeljal polno cisterno na njivo, je Možakar obul gumijaste škornje, ošpičil palico, vzel vrečko in odšel za njim na njivo. Ravno pravi čas sem končal, saj so nekaj minut za mano že prišli prvi preletavci, beri firbci. A ni bil žalosten prizor, ko sem hodil po z gnojnico politi njivi, med drekom iskal kondome, jih natikal  na palico in jih odlagal v vrečko? Kako žalostno. In vi, barabe, se mi sedaj smejite.

Kako sem jaz nesrečen.

Hja, veste, včasih je kako stvar tudi težko napisati. Saj ni, da bi ne znal, le včasih se bojim biti preveč odkrit. Da bi preveč napisal o sebi, o svojih mislih, dejanjih. Ker, vidim da me kar nekaj ljudi bere. Koliko? Ne vem, ali  sedem, ali ležim ( malo besedne igre nikoli ne škodi ). Poleg vas sedmih me namreč bere tudi naša. In zaradi tega je moje pisanje včasih malo bolj nedolžno. A o današnjem dogodku bom napisal točno tako kot je bilo, pa če ne vem kaj reče. Če sem moški, pravi moški, se bom pač pohvalil.

No, na začetku nisem bil najbolj moški. Nekateri veste, da je ob torkih in sredah občasno nogomet, ki se ne konča ravno ob risanki. Tako je za jutranje vstajanje včasih skoraj potreben 300 tonski žerjav da je kaj haska, budilko bi pa zvečer zaradi jutranje prijaznosti iskal po sosedovem travniku. Tako sem bil kar malo utrujen danes, ko sem šel že pred šesto zjutraj na inventuro v Ljubljano. Me je začelo malo jemati po kosilu, ki sem ga imel ob skoraj petih popoldan. Telo je reklo ja, glava se je pa kar malo upirala, saj je vedela, kakšne so posledice zanjo, če se gre naslonit na trosed v dnevno sobo. Kadar koli sem zaspal po kosilu, sem se zbudil z ogromnim mačkom in glava ima na to odličen spomin. Tako sem samo malo mižal.

Naše ni bilo blizu, zato sem bil nemalo presenečen, ko sem na svojem telesu začutil dotik. Ne, nisem spal in ni se mi sanjalo. Res se me je nekaj dotaknilo. Odprl sem oči in jo zagledal. Čisto pred mojim obrazom. Kakšna mačka je to bila! Očitno je prišla k meni, ker ni bilo nikogar drugega v stanovanju. Najprej sem na široko odprl oči, nato pa sem se ji nasmehnil. Kaj pa naj drugega naredim, ker nisem vedel kaj namerava. Ali me je hotela zbuditi, se prepričati, če sem še živ… Pa sem bil, še kako. Svoj obraz je prinesla prav zraven mojega, skoraj za poljub, kot bi hotela ugotoviti če sem živ, kako dišim. Ko sem se malo nagnil proti njej, se je odmaknila in se povsem nežno sprehodila po mojem telesu navzdol. Kakšen užitek. Po prsih, po trebuhu, čez mehur, vsepovsod sem čutil mehak dotik njenih blazinic. Kakšen vznemirljiv drget me je prešinil. Njej se pa ni nič mudilo. Ko je prišla do strateškega območja sem se , saj veste, po moško, malo skrčil, saj kljub užitku nisem vedel kako bo pritisnila.

Ko smo že ravno tu, pri tem področju. Bi povedal eno misel, ki se nam je porodila v službi. Morda se tudi pri vas dogaja, da kar naprej premikajo oddelke ali pisarne, ali inventar, ali ljudi… Pri nas so premaknili pisarno v enem od skladišč. In kot nalašč se je eden spomnil in zarezal v iverko okenček, kot je recimo na carini za potne liste. Koliko besed in smeha je bilo zaradi tega vam ne bom pripovedoval, ker sem tudi jaz nekaj prispeval. Nad vrata sem napisal tisti moj Še en gen. Seveda tako, da ga bodo vrata prekrila, ko jih bodo montirali. Prav tako se bo skrila tista polička za potne liste. Ker vedite nekaj. Naš direktor se večkrat sprehodi po tovarni, sploh pa rad pride pogledat vsako stvar ki se jo dela po njej. In če bi videl to zafrkancijo, ne bi bil preveč vesel. Saj sva imela s kolegom jajca, da sva to naredila, samo kolikor vem ima v vsaki firmi direktor največja.

Nadaljevala je med mojimi stegni. Toliko da se jih je dotikala. Premikala se je graciozno, kot zna le ona. Bela, nežna, mehka, topla, priliznjena. In kolikor vem, toliko jo poznam, zaščitena. Ko je prišla do stopal, je malo počakala, se obrnila, se odpravila nazaj in se mi ulegla med noge. Ljudje, meni se je ta mačka vlagla med noge. Bil sem čisto pri miru, da ne bi naredil kaj narobe, da se ne bi premislila, da ne bi odnehala… Grela me je s svojim telesom in od ugodja je začela presti. Jaz pa tudi…

Naprej ne bom opisoval kaj je bilo. A do tu je bilo vse res. In zakaj je ta dogodek nekaj posebnega? Zato, ker naša mačka Pika nikakor ne prenaša božanja več kot trikrat ali štirikrat, kar je za domačo mačko zelo čudno, da pa bi se sama prišla na trosed tiščat h komer koli drugemu kot k tašči, je pa zelo, zelo nenavadno.