Se kdaj podate v gozd? Sami? Daleč od mesta, od poti, hiš? Ne? Vas je strah medvedov? Pa vzemite , kot hrabri italijanski turisti, s seboj petarde in jih mečite na vsakih 10 sekund. Preverjeno pomaga. Tudi pticam pridejo z njimi do živega. Daleč naokoli ni ničesar ne videti, ne slišati. No, vidite, jaz sem šel oni dan v gozd sam. Tudi petard nisem vzel s seboj. Pa ne da bi se ne bal medveda. Oja, ga spoštujem, enkrat sva se srečala z njim tudi osebno, na par metrov, a toliko me je pa še vseeno v hlačah, da ne rabim 10 lovcev okoli sebe. Saj ni bilo nič posebnega, a od takrat me medvedi poznajo, vsaj upam, da jim je ta prenesel moje pozdrave. Ker od takrat nisem videl nobenega več na štiri oči, le na več, ko smo videli medvedko s tremi mladiči iz avta. Živimo namreč na takem območju, kjer je ne videti medveda skoraj srečno naključje. Tako, za hec. A veste po kom se razlikujejo mestni otroci od kočevskih? Mestni se igrajo s plišastimi medvedki, kočevski pa s pravimi. In kakšna razlika je med medvedi in hrvaškimi politiki? Medvedi dajo mir med zimo, politiki pa pred turistično sezono.

Prvo srečanje je bilo pa res zanimivo. Poletje, vročina, pa sem šel ob potoku proti gozdu. Potok je na več mestih presahnil, pa me je zanimalo kaj neki plava v tistih lužah, ki so se v gozdu čedalje bolj skrivale med vejevje grmov in dreves. Tako sem se podal tudi vanj kjer je bil suh, da se mi ni bilo treba vleči skozi grmovje. Pa še nobenega ni bilo z mano, da bi mi spustil kakšno vejo čez obraz. Ko sem se ustavil ob enem od teh mlakuž, se je izza ovinka zaslišalo čofotanje, ki je postajalo čedalje bolj glasno. Saj veste, najprej človek pomisli na psa, a trenutek za tem, da to ni mogoče, ker ni bilo ne laježa, ne človeškega glasu. Aha, srne bežijo. Pa tudi srne niso bile, ker je začelo nekaj pokati po vejah. Ne, jelen bo. Mu rogovje klesti veje, pa tako lomasti. In sem se pripravil, kako ga bom prestrašil. Saj veste. Telo malo postrani nazaj, ena noga naprej, kot bi hotel z zaletom speljati proti jelenu. Zajel sem sapo in se pripravil na bojni krik, ko bo pridirjal okoli zavoja potoka. Še preden sem ga zagledal, sem že videl vodo, ki je letela po zraku pred njim. In takrat… se mi je vse ustavilo. Zagledal sem medveda. Nič ni bilo s speljevanje, se mi zdi, da bi se začel kmalu sesedati, ko se je okoli 120 kilogramski kosmatinec pojavil kake 15 metrov pred menoj. Tudi grlo je bilo povsem nemo in če bi me kdo vprašal kako mi je ime bi mu najbrž to s težavo zjeclal.  No, pa se je začudil tudi on, saj se je takoj ustavil. Tako sva se gledala kaki dve sekundi, potem sem mu pa prav na hitro razložil, da danes nimam časa zanj. Ne vem kako je on reagiral na to, ker sem se ta čas že kopal iz potoka in jo z elegantnim dunajskim dresurnim korakom nalahno pobiral iz gozda na travnik. Če kdo misli, da sem tekel kot nor, se krepko moti. Ravno tega se ne sme početi. Ne spoznam se ravno na medvedjo psihologijo, to pa vem. Kot pri psu, le da ga tam lahko ustavi že beseda.

Po kakih 100 metrih sem srečal prijatelja, ki sem mu povedal za svoj doživljaj. Takoj sva šla nazaj in po sledeh razbrala vse tiste podatke, ki sem jih navedel prej. Videla sva, da se je medved sprehodil do roba potoka in jo skozi podrast ubral v bližnji hribček nad potok. Morda naju je od kje gledal in si brundal svoje. Od takrat skrbim, da me slišijo, da se mi umaknejo s poti vse živali, saj jih nočem po nepotrebnem strašiti s svojo podobo.

Zadnjič sva šla z našo mimo divje češnje v meji med ogradami. Mirna, tiha, brez listov in ptic. Tudi zadrgetala ni od mraza, človek bi rekel, da se je nastavljala sončnim žarkom. Le kaj si je mislila? Ko me je zagledala, se me je spomnila? Jaz sem se je. In potem te potegne sv. Asociacij vsepovsod.

So na vas kdaj merili z nabito puško, mitraljezom, brzostrelko? Name so. Dvakrat. Pa ne mislite da je to grozen občutek. To je samo v ameriških filmih, ko se igralci tresejo zaradi gledalcev. Mi smo bili takrat junaki. Sploh nas ni brigalo kaj delajo. Seveda je bilo drugi dan povsem drugače.

Prvič je bilo med desetdnevno vojno za Slovenijo. Saj se sedaj lahko tolčejo po prsih, kako smo jih premagali in ne vem še kaj, ampak, če bi hoteli, bi se sprehodili čez nas. Vem, ker sem bil poleg. Poglejte samo moj primer. Vpoklicali so me tretji ali četrti dan, da bi pazili na neke tanke, da nam ne bi ušli na Hrvaško. Saj so nekateri, pa puške, pa strelivo… Bil nas je en tovornjak, vsi brez pušk, le prebegli slovenski oficir je imel brzostrelko. Tako smo se vozili okoli in pregledovali teren, tudi takoj ob meji, kje bi jim lahko podstavili nogo. Posedli smo na hribčku nad cesto in uživali na soncu. Mimo so se vozili avtomobili in potniki so stegovali vratove, saj smo bili ravno prav daleč, da niso videli ali smo naši ali njihovi. Od samega dolgočasja je naš voznik prijel brzostrelko, jo ogledoval, spraševal oficirja to in ono o njej, na koncu pa ga je prosil, če lahko vžge en rafal po enem od bližnjih grmov. Komaj smo ga prepričali da jo je odložil brez pokanja, ko se razpre grm in iz njega izstopijo trije teritorjalci, eden od njih oborožen z mitraljezom in opasan s patroni kot kakšen mehikanec iz kavbojskega filma. Eden od voznikov jih je opozoril na nas in neslišno so se prikradli za grm. Dolgo niso vedeli kdo smo, saj smo nosili njihove uniforme in naše kape, dokler nas niso slišali kričati na našega voznika. Mitraljezec je priznal, da nas je imel na muhi in ves živčen kot je bil mu res ne bi bilo treba dosti, da bi nam podaril nekaj krogel, če bi se vozniku želja uresničila. Dokler tega nismo vedeli je bilo vse v redu, potem pa je eden od sobojevnikov od samega šoka zajecljal, da bi zaradi neumnost šoferja lahko š š š li  v v v si v ku ku ku ***.

Drugič sem bil na muhi že v svobodi. Zopet ne zaradi prekrška. Ampak zato, ker smo prekrižali pot nekomu, ki je bolj enak kot smo mi. In to na počitnicah. Bilo nas je za en avto, sami družinski očetje in voznik sem bil takrat jaz. V tisti restavraciji je bilo tudi nekaj naše vojske in z njimi smo pili in igrali biljard ali nekaj podobnega. Kar naenkrat, kot da bi udaril po vodi, so izpuhteli. Nekdo jih je prišel iskat, a glej ga zlomka ( vranča ), čez pol ure so bili nazaj. Nič niso hoteli povedati, le smejali so se nam, saj smo bili čedalje bolj zgovorni. In tudi spat so šli pred nami. Takrat sem naredil nekaj, kar že 15 let ne počnem več. Vozil sem rahlo okajen, ravno toliko, da sem bil še prepričan vase. Saj poznate to frazo, ne?  In tako pogumno se peljemo proti našemu ” hotelu “, ko nas ustavi neka lučka. Pa smo tam. Ampak, kaj policaji delajo tu, ob tej uri? Pa niso bili. Bili so štirje vojaki, isti kot v restavraciji, le da je bil z njimi neki oficir, ki nas je tudi ustavil. Po dva sta bila vsak na eni strani ceste in v rokah so imeli avtomate. Pa smo se oddahnili, samo da ni policija. Kaj nas skrbijo tiste naperjene pokalice! Samo da ne bom pihal.

In potem se je zgodilo. Oficir se je podal k sovozniku in nas začel spraševati kdo smo, kam gremo… Pa smo rekli, da naj vpraša vojake, saj smo ga skupaj pili. Pa ni pomagalo. Potem se je odpravil okoli avta k meni, k vozniku. Aha, sedaj pa midva z dokumenti. Ko je bil ravno na polovici prednje havbe sem se spomnil, da nisem zategnil ročne. Pa jo dajmo.  Da vi vidite reakcije. Ko se je ročna stoenke oglasila s svojim značilnim zvokom, je oficir ves prestrašen počepnil, s tem da je z rokami udaril po havbi, vsi štirje vojaki pa so popadali na tla kot pokošeni z očesi na muhi in prsti na sprožilcih. In mi? Začeli smo se jim smejati, češ, poglejte junake. Ja, drugi dan je vse drugače. Kako, če in podobna vprašanja se porajajo.

Ko so se pobrali, je oficir zahteval dokumente. Če verjamete ali ne, smo pri petih odraslih osebah komaj našli eno vozniško dovoljenje, ki pa ni bilo moje. Čez pet minut je prišel nazaj in nas spustil brez vseh informacij naprej. No, kmalu smo zvedeli, da je v bližini prespal takratni visoki vladni uradnik, ki so ga vojaki pazili, da ga ne bi kdo ukradel.

In kaj ima češnja pri vsem tem? Dosti. Ko dozorijo divje češnje, se jih loti mnogo živali, med drugim tudi mi. Ne vem koliko časa smo štirje preždeli na vejah, da smo se jih najedli in pa nabrali za pol polivinilaste vrečke. Zadovoljni s plenom smo se usedli vsak na svoje kolo in veselo odbrcali domov. Jaz, kot edini moški, sem gentlemansko prevzel vrečko in veselo vijugal po poljski poti. Kaj me ni zaneslo,  da sem zakrilil z roko, tako da je vrečka prišla med špice na kolesu? Vrečka se je seveda pretrgala, tiste male, drobne divje češnje pa so kot izstreljene iz najsodobnejšega in najhitrejšega orožja mitraljirale okolico. V dveh sekundah je bila vrečka prazna, so pa moje vidno polje napolnili jezni pogledi ostalih treh sopotnic. Pa so šli jabolčni zavitki, kompot…

Ja, čisto nedolžna češnja te včasih napelje na najhujše spomine.

A je to kakšna zima? Nič od nič. Ko bi bilo vsaj nekaj snega in kakšna stopinja pod ničlo. Tako pa prideš ven, pa ne veš ali je pomlad ali jesen. O, saj kar se tiče prometa in kidanja snega je sedaj kar v redu. Pa tudi drv bomo ogromno prihranili. Če bo šlo tako naprej bomo začeli kmalu polena nositi nazaj v gozd iz drvarnice. Vi, ki imate peči na nafto ste pa sploh na suhem. Vam bo toliko denarja ostalo, da boste lahko ostali še kakšno uro dlje na dopustu.

Za nekaj pa ne vem kako se bi odločil ali je dobro ali slabo. Za sprehod. Veste kako je lepo, ko greš zvečer na sprehod, ko se vsepovsod bleščijo kristalčki, sneg je bel, čist, pod podplati pa škripa zmrznjen sneg. Božansko se je sprehajati, sploh tam, če greš ti prvi v cel sneg. Veje so obložene s snegom, drevesa dobijo drugačno obliko… Ma, ne da se opisat te lepote, no, vsaj jaz jo težko. Je pa brez snega v redu to, da se ti ni treba zavijati v ne vem koliko plasti oblačil in kap, lahko greš kamor hočeš, pol stanovanja ni mokrega za teboj.

Veste, jaz se rad sprehajam. Če je le možno narediva z našo nekaj kilometrov vsak dan. Večinoma med polji, kjer ni avtov, so pa različne živali. Ogromno lahko vidiš, če znaš gledati. A prvo je zdravje in dobro počutje. Vsak dan ogromno presedimo, če ne drugje pa v avtu ali pred TV, da o računalniku niti ne govorimo. Pa se poleg naše nepravilne prehrane pojavijo razne težave, ki se kažejo od premajhnih konfekcijskih številk do hemeroidov.

Sva pa z žlahtnikom, da ne bo pomote, žlahtni so samo njegovi lasje, ki so še bolj srebrni kot moji, zadnjič debatirala o tej temi. Poznamo moškega, ki ima to težavo. Poleg sedečega dela je še potnik, tako da presedi ogromno ur tudi v avtomobilu. Revež trpi, a se da nekako pomagat. Da ne bom govoril, kdo je kaj rekel, bom samo povzel. Dobijo se zdravila, operacija je skoraj nujno potrebna, tu pa je še en kup domačih zdravil. Baje pa se dobi tudi posebna blazinica za na avtomobilski sedež, ki ima prav v območju največje občutljivosti luknjo. Pa sva brž pocenila zadevo rekoč, da bi si lahko omislil kar otroški napihljiv obroč za v vodo in se usedel nanj.

Je pa ena težava. Da te ustavijo možje postave na cesti. To, da zakaj imaš to stvar pod zadnjico, bi ti verjetno rade volje verjeli. A kaj dela račka, žirafa ali bog ne daj široka napihnjena palma med tvojimi nogami.. E, to je pa že drug problem.

Te dni stalno poslušamo o podražitvah in trgovcih. Saj je človeka strah iti v trgovino, ko je pa vse tako drago. In ko gremo, ne gremo samo po kruh in mleko. Kjer je izbira, še bolj pomembno, kjer je denar, tam je tudi voziček precej poln. Pa še z avtom je treba do trgovskega centra, ker so male trgovinice propadle zaradi velikih. Kje so časi, ko so se kupci in trgovci poznali po imenih? Ja, takrat je ženski cekar še nekaj pomenil. In to na kolesu.

Cekar. Koliko skrivnosti je vseboval, ko je mama z njim prišla iz trgovine. Večinoma je bila v njem standardna roba - kruh, mleko, sladkor, proja in cikorja in pa vžigalice in tobak za očeta. A včasih, res samo včasih, je padlo tudi kaj za nas, otroke. Joj, kako smo plezali po mamah in jim kukali v cekar, če ni slučajno notri vsaj žemljice, če že ni kakšnega bombona. Če je bila lizika, je bilo še bolje, če je bil pa žvečilni gumi, je bil pa sploh praznik. Med prijatelji si hodil kot pav in vlekel tiste mlečne zobe čim bolj narazen, da se je videlo kdo si in kaj imaš. Ko smo zrasli in so nas mame poslale v trgovino z njim, se nismo upali brez njihovega dovoljenja kupiti ničesar, pa če nas je še tako mikalo.

Kljub razvoju se je cekar ponekod še vedno ohranil. Sem pa tja še vidiš starejše ženske, ki se odpravijo z njim po opravkih s kolesom.Seveda jim ta služi bolj za oporo. Če že ne drugam, pa za na pokopališče. Tako je delala tudi naša daljna žlahtnica, ki ji je umrl soprog. Tako mu je namreč sama pravila, pa še to menda bolj iz zafrkancije. Saj veste kako je to - čez čas ga je tako klicala cela okolica. Kmalu po njegovi smrti si je zaželela, da bi še ona umrla, ker ji je bilo tako ” hudo ” na svetu brez njega, pa si tega verjetno ni dovolj močno želela, saj je še vedno živa, stara okoli 85 let. Kdor dolgo ” jamra “, dolgo živi. In v eni od takih pokopaliških misij se je odpravila še do svečarja in kupila kar precej vložkov za v lučko. Pokojnina ni ravno velika, tako da se da s tem malo prihranit. In se je v povratni ” furi ” ustavila pri nas. Naslonila je kolo na hišo in vstopila, cekar z vložki pa je pustila na kolesu. Pri nas smo pošteni.

Po tisti uri prenosa informacij se je odpravila domov, a glej ga vranča, nekdo ji je pokradel prav vse vožke. Samo vložke, vse ostalo je bilo še vedno v cekarju. Kdo bi bil tat? Ker so naši sosedje taki, da radi kukajo skozi okno in to ve cela vas, je bila majhna verjetnost, da bi bil sredi belega dne tat kdo od odraslih. Torej, sum najprej pade na otroke. Najine. In veste kje sva jih našla? Ob potoku, kjer sta veselo spuščala še zadnje vložke kot ladjice, dokler se niso ob prvi večji brzici prevrnile in potopile. Če bi imela pa še vžigalice.. Ni bilo druge kot globoko se opravičit, se vsesti v avto in kupit novo ladjevje.

Ste kdaj hodili po mleko? Kakor koli in kamor koli? Starejši se še spomnite embalaž mleka od steklenic z napisom lastnika, ki smo jih morali nositi v trgovino, da smo naslednji dan dobili tisti liter, preko plastične embalaže v barvi mleka, ki je bila podobna embalaži današnjim čipsom, smokijem…, do današnjih tetrapakov. Še najbolj se spominjam prav tiste plastične embalaže. Bila je prav uporabna. Z zobom si naredil luknjico vanjo in ko si stisnil embalažo, je mleko veselo špricalo ven. Na zabavo tebe, če si koga zadel in na žalost žrtve. Če si srečal veliko mularije, je bila litrska posoda precej prazna in kmalu ni več doma pomagal izgovor, da nisi videl, da mleko pušča. Hodili smo tudi h kmetom in tista kanglica je doživela marsikaj. Prijateljev oče je nekoč dejal, da dokler je on hodil po mleko je bila po nekaj letih še vedno kot nova, ko pa so po mleko začeli hodili otroci, je bila v nekaj tednih popolnoma fuč. Prav nobenega drevesa in prometnega znaka niso zgrešili z njo.

Tudi k nam je hodila neka ženska po mleko. Seveda s cekarjem. Ker pa se je včasih kanglica čudno nagibala, je kmalu našla rešitev. Plastenka. Ko priviješ pokrov, se ne poliva več, pa naj leži ali stoji. In je tako hodila brez skrbi dan za dnem. Nekoč pa bi jo kmalu kap. Pride domov, odvije pokrov in začne zlivati mleko, da ga bo prekuhala. A mleko je bilo modro! Ženska se je uvstrašila kaj je narobe. Je zastrupljeno, pokvarjeno, je krava bolna… Ko je zlila mleko do konca ven, je iz plastenke padel košček nečesa v lonec na štr - bunk. Vzela je žlico in poiskala v mleku tisto nekaj. Bila je kreda modre barve, za pisanje po lesu. Mulca! Ta čas, ko sta se s taščo zaklepetali, sta preiskala cekar, odvila pokrov in v mleko vtaknila kredo. Le kako jima je to padlo na pamet. Sta kaj po očetu? Sta jabolka padla čisto ob deblu?

rmite kaj ptičke? Zima, mraz, lakota… vas to nič ne gane? To, da živite v bloku ni izgovor! Kaj vse si eni ne tlačijo po balkonih, pa da ne bi bilo prostora za eno malo ptičjo hišico? Pa tudi cena semen ni pretirana, sploh če njihov nakup primerjaš s prednovoletnim. Torej, bo kaj? Kdor ima pa lastno hišo in da nima krmilnice? Ej, ljudje! Bodite kot jaz. Skrbim za vse tičke, da lahko kavsajo.Ko gledam te frfotalčke, ki se jih naenkrat zbere tudi čez 30, se tudi nasmejim. Kako so nekateri med njimi nasilni. Dokler se ne nakavsajo, ne pustijo nikogar drugega v hišico. Tako ima eden od njih več dela s preganjanjem vseh ostalih ptic kot s hranjenjem. Ko pa se odpravi od ” doma “, se preganja naprej po vejah, namesto njega pa pride njegov namestnik, ki tudi poskuša s kljunom napraviti red. Pa ga kmalu preglasujejo. Bo moral še vaditi.

Vse ptice nimajo take sreče s krmilnicami. Vsake toliko časa človek vidi kako ptičjo smrt in takrat se spomnim na dogodek iz otroštva. Na ptičji pogreb, ki smo ga uprizorili mulci, stari nekako od 5 do 10 let. Jaz vem da sem bil pri najmlajših, a sem aktivno sodeloval, ravno toliko, da se dogodka še spomnim. Če bom pa kaj drugače povedal, me pa prosim popravite.

Na našem klancu je bila mala otroška kolonija, saj nas je bilo v parih letih razlike kar 13 kratkohlačnikov in kratkokrilnic. Strašno radi smo se skupaj igrali, seveda do prve iskrice, potem je bila pa borba. Pa se je kmalu končala in smo se igrali naprej. Vedno smo bili polni idej, ušpičili smo polno neumnosti, a nikoli ni bilo krvi ali razbitih šip. Starejši fantje so bili vodje, mi pa njihovi ukazov željni sluge, sploh če je bila kakšna neumnost posredi. Najraje smo se igrali poleg župnišča, saj je bila tam manjša trata brez uporabne vrednosti, tako da nas ni nihče od tam podil. Pa tudi starši so vedno vedeli kje smo. Saj tudi sedaj vedo ( vemo ), ko odprejo sobo in so njihovi otroci pred računalnikom.

Tistega ptiča smo našli na cesti. Kaj nam je bilo, da ga nismo vrgli sosedovi mački kot po navadi, ne vem. Vem samo to, da se je nekdo spomnil, da bi ga pokopali po ” uradni ” poti, s pogrebom. Seveda, takoj smo bili za. Akcija je takoj stekla. Eni so kopali jamo, drugi so šli k sosedu, ki je delal krste in se zmenili z njim za velikost, barvo in okraske. Stari mož nas je dobro poznal, zato se je potrudil in nujnosti pokopa podredil vso proizvodnjo, tako da smo naročeno dobili že čez nekaj časa. Saj je moral pohiteti, če smo mu stali za vratom vsake pet minut.  Je bilo res nujno. Sredi poletja vse zelo hitro propade.

Tretji oddelek pogrebcev je pazil na ptičje truplo. Lahko bi rekli, da je imel ves čas ob sebi častno stražo. Če je bila odprta tudi knjiga žalosti se pa prav dobro ne spomnim. Nekaj jih je šlo domov po sveče, najtežje pa je bilo  vžigalicami, saj so se starši najbolj bali, da ne bomo kaj zakurili. Četrti oddelek je odšel pa na najbolj pogajalsko zahteven del predpriprav. K župniku. Za cerkveni pogreb smo rabili ministrantska oblačila in ostale pritikline. Zdi se mi, da so prišli nazaj za krsto, saj je bilo tu pa ravno obratno kot pri njej. Vse je hotel vedeti, a na koncu je popustil in nam dal nekaj stvari, ostale, kot so križ, smo pa sami naredili. Da so hodili kropiti od blizu in daleč ni treba posebej govoriti. Vsi so se čudili kaj za en tič je to, da bo imel tako nobel pogreb. Ko je bilo vse nabavljeno in pripravljeno, se je sprevod začel. Seveda je bila prisotna tudi maša. Pa ne kakeršna koli. Latinska. Mulci za v prvi razred smo znali vse odgovore v latinščini, starejši pa tudi župnikov test. In smo hodili s križem in črno zastavo po klancu gor in dol, žlobudrali mašne tekste, peli žalostinke in se čudili starejšim, ki so kar čepeli na hišnih pragih in se držali za trebuhe. Kaj je na pogrebu tako smešnega. No, morda kapa ni bila ravno župnikova, kakšna kikla se je tudi vlekla po tleh, a nosila s trugo so bila pa prvovrstna. Ko je bilo ” župniku ” dovolj sprehajanja, smo zavili na pokopališče. Tam so že čakale sveče, jama in pa vrvi, s katerimi smo pogrebci prav stežka spravili krsto v jamo. Sledil je kratek govor, o njegovi vsebini ne vem čisto nič, vem pa da je bil zelo čustven, saj so punce jokale kot dež. Nato je sledilo škropljenje in pokop, zasutje jame, okrasitev z venci, ki so jih spletla dekleta in na koncu križ s ptičjim peresom. Da se je vedelo, kdo tam počiva.

Ko smo ravno pri tem. Vera, Cerkev in T2. Sodobna dilema, sodobna afera, sodobna novica. Jaz ločim kaj je vera in kaj je Cerkev, zato je moje mišljenje tako - brez Cerkve lahko, brez seksa težko.

Po končani ceremoniji smo vrnili in pospravili vse rekvizite, saj smo vedeli, da nas naslednjič ne čaka nič dobrega, če vsega ne počistimo za seboj. Ko smo se spet zbrali okoli groba, smo se vsi strinjali, da je bilo v redu. A kaj bo naslednjič? Ja, res. Spet okoli in spet prosit. Ne! Razgrebli smo grob, odprli krsto, ptiča stresli v jamo, jo zasuli nazaj in vse skupaj poteptali.

In čez nekaj let so po tem resničnem dogodku  posneli film ” Maratonci tečejo častni krog ” .