Malo za šalo, še bolj za hec

Se kdaj podate v gozd? Sami? Daleč od mesta, od poti, hiš? Ne? Vas je strah medvedov? Pa vzemite , kot hrabri italijanski turisti, s seboj petarde in jih mečite na vsakih 10 sekund. Preverjeno pomaga. Tudi pticam pridejo z njimi do živega. Daleč naokoli ni ničesar ne videti, ne slišati. No, vidite, jaz sem šel oni dan v gozd sam. Tudi petard nisem vzel s seboj. Pa ne da bi se ne bal medveda. Oja, ga spoštujem, enkrat sva se srečala z njim tudi osebno, na par metrov, a toliko me je pa še vseeno v hlačah, da ne rabim 10 lovcev okoli sebe. Saj ni bilo nič posebnega, a od takrat me medvedi poznajo, vsaj upam, da jim je ta prenesel moje pozdrave. Ker od takrat nisem videl nobenega več na štiri oči, le na več, ko smo videli medvedko s tremi mladiči iz avta. Živimo namreč na takem območju, kjer je ne videti medveda skoraj srečno naključje. Tako, za hec. A veste po kom se razlikujejo mestni otroci od kočevskih? Mestni se igrajo s plišastimi medvedki, kočevski pa s pravimi. In kakšna razlika je med medvedi in hrvaškimi politiki? Medvedi dajo mir med zimo, politiki pa pred turistično sezono.

Prvo srečanje je bilo pa res zanimivo. Poletje, vročina, pa sem šel ob potoku proti gozdu. Potok je na več mestih presahnil, pa me je zanimalo kaj neki plava v tistih lužah, ki so se v gozdu čedalje bolj skrivale med vejevje grmov in dreves. Tako sem se podal tudi vanj kjer je bil suh, da se mi ni bilo treba vleči skozi grmovje. Pa še nobenega ni bilo z mano, da bi mi spustil kakšno vejo čez obraz. Ko sem se ustavil ob enem od teh mlakuž, se je izza ovinka zaslišalo čofotanje, ki je postajalo čedalje bolj glasno. Saj veste, najprej človek pomisli na psa, a trenutek za tem, da to ni mogoče, ker ni bilo ne laježa, ne človeškega glasu. Aha, srne bežijo. Pa tudi srne niso bile, ker je začelo nekaj pokati po vejah. Ne, jelen bo. Mu rogovje klesti veje, pa tako lomasti. In sem se pripravil, kako ga bom prestrašil. Saj veste. Telo malo postrani nazaj, ena noga naprej, kot bi hotel z zaletom speljati proti jelenu. Zajel sem sapo in se pripravil na bojni krik, ko bo pridirjal okoli zavoja potoka. Še preden sem ga zagledal, sem že videl vodo, ki je letela po zraku pred njim. In takrat… se mi je vse ustavilo. Zagledal sem medveda. Nič ni bilo s speljevanje, se mi zdi, da bi se začel kmalu sesedati, ko se je okoli 120 kilogramski kosmatinec pojavil kake 15 metrov pred menoj. Tudi grlo je bilo povsem nemo in če bi me kdo vprašal kako mi je ime bi mu najbrž to s težavo zjeclal.  No, pa se je začudil tudi on, saj se je takoj ustavil. Tako sva se gledala kaki dve sekundi, potem sem mu pa prav na hitro razložil, da danes nimam časa zanj. Ne vem kako je on reagiral na to, ker sem se ta čas že kopal iz potoka in jo z elegantnim dunajskim dresurnim korakom nalahno pobiral iz gozda na travnik. Če kdo misli, da sem tekel kot nor, se krepko moti. Ravno tega se ne sme početi. Ne spoznam se ravno na medvedjo psihologijo, to pa vem. Kot pri psu, le da ga tam lahko ustavi že beseda.

Po kakih 100 metrih sem srečal prijatelja, ki sem mu povedal za svoj doživljaj. Takoj sva šla nazaj in po sledeh razbrala vse tiste podatke, ki sem jih navedel prej. Videla sva, da se je medved sprehodil do roba potoka in jo skozi podrast ubral v bližnji hribček nad potok. Morda naju je od kje gledal in si brundal svoje. Od takrat skrbim, da me slišijo, da se mi umaknejo s poti vse živali, saj jih nočem po nepotrebnem strašiti s svojo podobo.