Malo za šalo, še bolj za hec

Danes pa je bilo vreme. Če bi se danes zjutraj zbudil kje drugod in ne doma in da bi mi kdo rekel da je april, bi mu verjel. Še dobro, da sem se zbudil doma, čeprav danes zelo težko. Nekdo mi je na veke čez noč obesil 200 kg uteži. Po 12 uri sem bil 3 ure zunaj in ta čas me je močil dež, pokrivale so me snežinke , posipal me je leden dež, po meni se je valila sodra, ki jo je odpihnil veter in sušilo me je sonce. Resnični april.

Kar vam bom danes napisal, bi drugače ugledalo luč sveta včeraj zvečer, pa mi ni bilo dano. Saj luč je bila, ogromna luč, saj se je zabliskalo kot noro, a ni bilo internetne povezave.  Imamo namreč operaterja, ki je menda vgradil take varovalke, ki se začnejo šibiti že če samo slišijo vremensko napoved, da bo čez dva dni nevihta. Kaj šele če ta v resnici je. In pomislite. Pričakuješ nevihto. Okoli tebe je črno črna tema. Ves si napet, živčen, veš da se bo zgodilo. Velikokrat se je. Po hrbtu te spreletava zona. Vsak čas bo. Kdaj bo? In potem nekdo prižge svetilko. Pa saj moraš skupaj past zaradi šoka. Samo pomislite, kaj je za te uboge varovalke prava strela. In včeraj so bile. Oglaševane. Torej ni čudno, če smo bili brez interneta. Izgleda pa,  da so varovalke danes pripeljali iz KC ja, saj internet dela. Do naslednje svetilke. Zanima pa me, če z naročnino ne plačujem tudi njihovo zdravstveno zavarovanje.

Sedaj pa denar. Bolj ko gledam in razmišljam o evru, bolj se mi zdi, da bo izboljšal kvaliteto življenja marsikaterega posameznika. Ker bo začutil novo življensko moč, novo radost ob njem. Pa ne zato, ker jih bo več ali bo več dobil zanje. Ne, jaz mislim drugače.

Včeraj sem bil na pošti in kot vedno sem naletel na vrsto. Murphy. Se postaviš in čakaš. Pri tem ti oko nehote oplazi ostale sodelujoče v karavani dolgočasja in prestopanja. In se mi oko ustavi na upokojencu, starem tam okoli 70 let, ki je imel to srečo, da je pri sosednjem okencu prišel na vrsto. Srečnež. Ne vem kaj je kupil ali kaj je prodal, a v eni roki je držal denarnico, v drugi pa bankovec za 20 evrov. Uslužbenka mu pove znesek, on pa ji da tisti bankovec. Saj si predstavljate kako plačujemo. Togo stojimo, oddamo bankovec in čakamo, da nam vrnejo drobiž. A uslužbenka ga je prosila, če ima morda nekaj centov drobiža. Da vi vidite reakcije. Kot bi možakarju dali multivitaminsko enekcijo. Takoj sta čutila oba rezultata. Kot bi ga nekaj pičilo in da so vitamini takoj prijeli. Roke, ki so prej brez življenja držale denar in denarnico, so se sprožile kot frača. S hitrimi gibi je pospravil denarnico v notranji žep suknjiča, z desno segel proti hlačnemu žepu, zaobšel suknjič po levi strani in roka mu je kar sama padla v žep. Zagrabil je denarnico za kovance in jo potegnil na plan, jo odprl in stresel drobiž v njen žepek. A tedaj, o groza, možakar ni nič videl. Spet sunkoviti gibi v notranji žep, poteg etuija z očali iz žepa… Pa vam povem, tudi ovinek v F1 ena ne speljejo tako hitro in elegantno. Z natikači na nosu se je zazrl v denarnico in veselo nabiral evre, saj je na svoje veselje, ki se mu je jasno risalo na obrazu, lahko ustregel poštni uslužbenki. Saj zakaj pa je sicer kupil to denarnico? In sedaj je vse kar je ploščato, okroglo in ima na sebi številko, tudi denar. Saj prej je bil drobiž tudi denar, a se je puščal ali pa nabiral po denarnicah, ker se marsikomu ni dalo mislit in pripravljat drobiž. Kar naj blagajničarka misli. Dokler se ga ni nabralo preveč. Takrat pa se ga je stresalo pred blagajne in to ponavadi takrat, ko si bil ti v vrsti za njim in ko se ti je mudilo. In ravno ko je blagajničarka naštela skoraj dovolj denarja, se je ugotovilo da manjka 20 stotinov. Pa se je kalvarija ponovila od začetka.

Ko sta naštela dovolj drobiža, mu je uslužbenka vrnila na okroglo do 20 evrov in spet je bila akcija. Pospravi očala, pospravi denarnico št. 1 in nato denarnico št. 2. Možakar je z banke odšel vidno zadovoljen, saj je naredil z drobižem veliko delo, pa še razmigal se je. Torej, ljudje, kakšen fitnes, kakšna telovadba, tek ali smučanje. Pojdite na blagajne in oddajajte drobiž.