Malo za šalo, še bolj za hec

Ne, hvala ker ste vprašali, nisem dobro. Zadnje dva, tri dni je bolj tako, tako. Ne, nič ni notranjega. To se ne vidi, se lahko skrije. Pri meni se VIDI. Na mojem milem obrazčku, na katerem se že vidijo udarci usode. Niso vsi direkt na gobec, kot je rekel vnuček dedku, ko ga je vprašal zakaj je ta brez zob in mu je dedek rekel, da zaradi udarcev usode, a vseeno grozota od grozot. Počila mi je ustnica in sedaj s to gromozansko razpoko hodim ves nesrečen po svetu, namazan z vsemi žavbami. Skoraj. Zdi se mi, da je ustnica čez pol mojega obraza, porabil sem že pol tube kreme, ki pa je skoraj brez haska, saj mora jezik vsake pol minute preverjati, če se je razpoka že kaj zmanjšala. Zdi se mi, da imam poleg ustnice s kremo premazana vsa usta in vse ostalo do želodca. Hrana je tako čudnega okusa, vsa po istem kopitu začinjena. Vam povem, če bi bil glasbenik, bi bil sedaj invalid.

Pa sem bil nekoč. Instrumentalist. Ja, jaz imam strašno veselje do posluha. To je sicer mišljeno bolj za petje, kjer bi bil lahko uvrščen v kategorijo s kakšno vrano, a pri muziki sem res občutljiv. Takoj ko kdo zafuša, mi gredo kar nedepilirane kocine pokonci, glava se skriva med ramena kot da bi nad mano na višini 50 metrov letel reaktivec, po čelu pa se začnejo nabirati potne srage. Torej, če hočete da priznam tudi tisto kar ne vem, evo metode. To nekateri imenujejo talent, a kaj ko prsti temu ne sledijo.

Ko sem bil mlad, tam okoli 10 let, sem bil ves neumen na muziko ( muzika je odšla, ostala je samo še norost ). Tako zelo, da sem zaprosil starša, če me vpišeta v glasbeno šolo. Harmoniko ali največ kitaro. Očeta, ki je igral v orkestru, je to kar privzdigovalo, mamo pa malo manj, saj je bil to spet en strošek. Pa sem se vseeno vpisal. Na sprejemu sem se obrnil od klavirja stran, neka ženska pa je tolkla po njem in me spraševala koliko tipk naenkrat je pritisnila. Kako pa naj jaz vem, če nisem videl? Je bila pa res pametna. Če ne bi gledala še sama ne bi vedela. Pa sem bil vseeno sprejet. Še danes ne vem ali zaradi tega ker sem tiste tipke še kar zadel ali ker so rabili denar za plače.

Tista šola je bila res stara. Debeli zidovi, a takrat so bile vse stavbe skoraj take. Če je bil zunanji zid tanjši kot 60 cm, je bil že tanek. Hvala bogu da je bil tanjši tisti zid pri sosedovi drvarnici, ki se je podrl name. Z vsemi tistimi debelimi kamni. Kako sem skoraj nepoškodovan prišel izpod njega mi še danes ni jasno. Imel sem samo krvave roke in buško na glavi. Pa veste zakaj so bili še tisti zidovi v glasbeni šoli dobri? Bila je dobra protihrupna izolacija, saj kar smo na začetku počeli s svojimi instrumenti, res ni bilo za v javnost.

Nekaj se je že na začetku sfižilo. Jaz, glasbeni genij, sem se prijavil prepozno. Zmanjkalo je harmonik in kitar. Kaj sedaj? Ena od izbir je bil klarinet, ki sem ga sprejel pod silo razmer. In sva začela hodit v glasbeno šolo. Pri 11 letih sem se začel glasbeno izobraževati. S klarinetom. Ubogi on. Zložen v kovček je brez mene videl že boljše čase. In jaz brez učitelja tudi. Dobil sem namreč takega, ki mi je namesto veselja do inštrumenta v glavo in kosti nagnal strah in odpor. Vam povem, da bi bil boljši za urjenje pehote v neprehodnem močvirju kot pa za učenje mularije. Klarinet ima namreč jeziček narejen iz lesa, tega pa se pred vsakim igranjem privije na klarinet. In potem je ta dril mojster tolkel z izvijačem nekaj časa po notah, nekaj časa pa po mojih ušesih. In proti koncu letnika čedalje večkrat, saj sem namesto vadbe raje odšel v gmajno poslušat ptice in preganjat srne.

In potem je prišel veliki finale. Toliko sem se potrudil, da sva s sošolcem naštudirala malo glasbeno vajo, s katero sva nastopala pred občinstvom. Našimi starši in učitelji. Od vsega nastopa se spomnim samo velikih belih vrat, in priklona kar tja nekam, ker mi je bilo tako nerodno, da sploh nisem pogledal občinstva. Skozi sva prišla brez napake, brez enega piska, sicer pa rdeča kot kuhana raka. Ko sem prišel naslednjič na vajo sem bil pohvaljen in starešina mi je dejal, da bi se z vajo morda dalo iz mene še kaj narediti. A - a.

Saj sem se dosti naučil pri glasbi in po svoje mi je bilo kar v redu, a sem po enem letu vseeno nehal. Pa veste resnični vzrok? Včasih je moj mučitelj pozabil izvijač in takrat je uporabil žepni nož. In z njim je tudi tolkel po notah in mojem ušesu. Kaj bi se zgodilo, če bi samo malo obrnil rezilo?