Malo za šalo, še bolj za hec

Veste kako se je peljati z ženo, s katero živiš že nekaj časa. Ko nobena fora ne vžge več. Ne splača se ti blefirati v gozdu, da se ti je pokvaril avto, ker ona pove kam boš peljal, vijuganja po cesti ne prenese, kriči nate če prehitevaš, če pa voziš prehitro si pa itak nekaj iz živalskega sveta. No, vsaj pri nekaterih je tako. Seveda, pri nas, z našo, je povsem drugače. No, vsaj enkrat je bilo drugače. Veste, peljali smo se prepočasi.

Veliko med vami se spomni svojega maturantskega plesa.  Jaz se svojega ne, ker smo bili takrat najbolj napredna šola v Sloveniji in nismo hoteli s temi starimi, neumnimi navadami imeti nič skupnega. Da povem po pravici, bili smo sami fantje in to izven Ljubljane na edini srednji šoli v našem kraju. Da bi vabili kake medicinke ali ekonomistke k nam? Saj ne bi prišle. Pa da bi šli mi v Ljubljano ali bog ne daj v Postojno. Raje smrt. No, pa nismo umrli. Je bilo pa blizu, vsaj za nekatere. Kolega je pripeljal traktor, lojtrni voz, našemili smo se malo in odšli na piknik ob jezero. Seveda, z obveznim krogom po našem malem mestu. Še prej smo kupili enega janca, kruh, še nekaj malenkosti in seveda pijačo. Kdo pa bo ob jezeru, polnem vode, žejen? Mi že ne. In smo uživali, janc pa še bolj. A veste da nam je popil cel zaboj piva? Baraba pijana. Še bolj je bil nacejen pa kolega, ki ga je pekel. Janca je polival s tistim pivom kar tja v eno. Po ne vem koliko urah je bil janc še vedno surov, mi pa pečeni. Dva, ki sta ga poskusila, sta čez nekaj časa hranila ribe z njim, tako da smo raje jedli žabje krake, ki jih je pripravil kolega. Jaz sem bil od enega žabjega stegna popolnoma sit.

Ko sta šla na maturantski ples najina sinova, je bil to pa že gala dogodek. Seveda, včasih smo drli janca, sedaj pa prireditelji derejo udeležence. Pomislite, koliko samo stane obleka, ki jo ponavadi maturant/ka ne obleče nikoli več. Saj vem,  lepota ima svojo ceno. No, fantje oblečejo obleko morda za kakšno poroko ali pogreb. Mi smo šli za mlajšega v specializirano trgovino z oblekami, s prodajalcem določili točno velikost, se zahvalili za postrežbo, potem pa isto velikost naročili po katalogu s  precejšnjo razliko v ceni. Saj me lahko obtožite škrtarenja, a z razliko v ceni smo mi plačali vse ostale stvari, pa še sin  je bil zadovoljen.

Ko smo se oblekli, namanikirali, odišavili, smo se odpravili proti Ljubljani. Vedno je bolje oditi od doma malo prej, ker ne veš kaj te čaka na poti in na prizorišču. Zapeljemo na avtocesto in za vsak slučaj pogledamo, če imamo vse s seboj. Ja, vse, razen kart. V avtu je postalo v trenutku vroče. Ni je klime, ki bi te ohladila. Adijo dišave. Pomaga samo težka noga. Če prej nisem vedel  kako hiter je naš avto s štirimi ljudmi v njem, takrat sem. Bil je enostavno prepočasen. Avto je gubal asfalt pod seboj, kmalu bi se pretrgal kot hrošč Herbi v tistem starem filmu, a ura je bila skoraj hitrejša. Na prvem naslednjem izvozu smo šli ven, nazaj, domov, po stopnicah, menda sem trikrat zakoračil navzgor in dvakrat navzdol, spet po plinu in nazaj. In spet je bil prepočasen. Vsi štirje smo mu pomagali, mene so prav členki boleli od volana, tako sem ga vlekel k sebi. Ubogi avto. Če se takrat ni prepucal, se ne bo nikoli. No, pa prejšnji teden se je spet, ko mu je odpovedal katalizator. Vsa sreča, da je bilo malo prometa, suha cesta in še malo svetlo. Pa smo prišli še pravi čas. In se imeli strašno lepo. Jaz sem namreč dobil dva kosa torte.