Igrače
Objavil-a Možakar dne 27.02.2008
Kolikor sem včasih presedel pred televizorjem, bi rekel, da sedaj zelo malo. Sem pa tja kak šport, dnevnika skoraj ne, zanimajo me kakšni smešni dogodki in še kakšna malenkost bi se našla. A vmes so vedno reklame, kamor koli preklopiš. In v njih se proizvajalci delajo norca iz nas.
Vsak, ki je imel kolikor toliko normalno otroštvo, je imel tudi igrače. Jaz sem jih imel, in to precej enostavne, na roko izdelane. Mojstri so bili starejši fantje, moj oče ali kdo drug. Frače skoraj ne bi omenjal, pištole iz bezga, ki je streljala kamenčke presenetljivo boleče ter loka in puščic tudi ne, ker so to orožja. Sem bi prištel tudi razne meče in ščite in najbolj ubijalsko igračo - pokrovček flumastra, v katerega smo zapičili žebljiček ali iglo. To smo vstavili v izolacijsko cev istega premera in veselo pihali v tarčo kot neko pleme iz džungle, dokler se ni prijatelju po nesreči ” metek ” zapičil v čelo malo nad očesom. Druge igrače so bile bolj miroljubne. Od vrtavke do samohodnega vozila iz lesenega koleščka, na katerem je bila včasih navita nit. Kako je to delovalo s pomočjo elastike danes tudi približno ne vem, takrat pa je bilo to otročje lahko, brez baterij in zastonj. Kasneje sem dobil v neki nagradni igri tudi nobel igrače, take za takoj pokvarit, kar sem s pomočjo svojih prijateljev tudi storil.
Naša dva sta tudi imela doma narejene igrače. Starejši je znal že pri treh letih iz deščice narediti pištolo, seveda dve, da sta z bratcem potem lahko pokala okoli hiše. Sledile so še druge, največ truda pa sta mi vzela lesena tovornjaka, pri katerih se je poleg ostalega dalo tudi krmariti. Vpregel sem ju na kolo, pa smo se vozili po cesti. Od igrač, ki smo jih kupili sta imela nekaj časa najraje mojo budilko, ki sem jo v enem mesecu nesel trikrat popravit, enkrat pa sem zaspal v službo.
In danes? Malokdo se še ukvarja z izdelavo igrač. Greš v trgovino, kupiš plastiko ali pliš in je končano. Seveda ne smemo pozabit na računalnike in podobne reči, ki niso igrače. Vse to pa moramo nekje videti. Če ne drugje, pa na TV reklamah. In prav danes sem eno od njih ujel v svoje možgančke.
Preden nadaljujem - veste kaj je to, če ljudožerec poje šprinterja? To je fast food. Če poje nosečnico je to pa kinder surprise. Malo kruta, a sodi poleg. Ker ravno ta reklama za ta čudežni jajček mi je stopila na žulj. Sedaj v reklami kažejo nogometno igrišče, ob katerem je zbrana cela družina, ki navdušeno igra nogomet. S figuricami tolčejo po nekakšni žogi, ki se veselo zapodi v gol. To, da so figurice v majhnem jajčku, že razumem, a kakšno jajce bodo morali narediti, da bodo vanj spravili igrišče z goli vred?
28.02.2008 ob 08:57
Vse se da! Pri reklamah za razne kosmiče izveš tudi to, da brez njih tvoje dete nikakor ne bo dobilo vseh potrebnih snovi za rast in razvoj. Če pa v resnici pogledaš razne pudinge (mikro pakiranje, da vsakič poje vsaj štiri), ugotoviš, da praktično ni razloga, da bi kdo to jedel. Zakaj bi otrčke filali s sladkorjem in jim uničili vsakršen občutek za mero in kakovost? Reklame so dandanes tudi zelo poetične: “Še zavedate se ne, kaj lahko Citroen stori za vas.”, “Danes se bom oblekla v nekaj udobnega, barvo svojih las” Da o tem, koliko bližine in ljubezni ti prinesejo nov mobi pa prave sladkarije in dišave, niti ne govorim. Dobro, da smo že malo imuni nanje, vsaj jaz sem. Otroci se pa učijo od svojih staršev - bolj kot od reklam. Najpomembneje je, kakšen odnos imajo do reklam in do nakupovanja starši.
28.02.2008 ob 14:58
Očitno imava pri reklamah skupni jezik. Od vseh reklam pa me najbolj pogrejejo tiste, pri katerih naj bi ob nakupu avta, ki stane 20.000 evrov ali več, prihranil do 5.000 evrov. Ampak, izgleda da na nekatere to učinkuje.
28.02.2008 ob 15:08
Dragi Možakar, po moje sem komaj zlezla iz plenic, sem že dobila v roke klekeljne in punkelj, in so me terali klekljati. da bi kdaj imela kakšno igračo- ne pomnim. Moji otroci so se znali bolj zabavati, saj sem jim dovolila, da so dnevno vsak dan sproti spreminjali v vesoljsko ladjo ali kaj podobnega. Temu primerno je z leti totalno otopel tudi moj gen za pospravljanje
Sedaj, ko so otroci odrasli, imam pa Poldeta, in še zmeraj ne vem, ali je on igrača meni ali jaz njemu 
28.02.2008 ob 15:50
Punkelj? Ti pa nisi iz Idrije.. hihihi… Pridna, to pa ja, bravo!
28.02.2008 ob 19:47
Poldeta kar obdrži, dokler se ne boš odločila, kdo je kdo.
Tista o pospravljanju je pa bosa ali sem bil pa jaz slep.
1danica, Mici je fejst in pridna.
29.02.2008 ob 08:45
v bistvu nisem iz idrije, bi pa teoretično lahko bila, če bi zravnali tisti hrib s 7 ostrimi ovinki, ki vodijo na našo stran .-)
29.02.2008 ob 08:46
PS Možakar, hehe, a mi pihaš na dušo? Osmi marec bo šele jutri teden
PS 2 sprejemam le živo rumene vrtnice.