Ta narava je čisto zmešana. Sedaj, ko je začetek pomladi, pri nas sneži kot noro. Pred nekaj dnevi sem napisal blog v katerem sem predlagal, da bi prestavili Pust, ker očitno sedaj dela zimo namesto da bi jo odganjal. Ob tem letnem času je bilo nekoč že tako toplo, da se je od vsepovsod kadilo, ne pa da je sedajle, ko to pišem, stopinja pod ničlo in pol metra snega. Je pa za nekaj to čudno sneženje le dobro. Če ne bi bilo snega, bi objavil bankrot.

Kdo od nas ne mara denarja? Malo je takih bedakov, ne? Vsi bi ga radi imeli raje več kot ga imamo, kot pa manj. Tudi jaz sem tak. In kolikor ga imamo, toliko ga potrošimo. Nekaterim na koncu denarja ostane celo nekaj meseca. Zanimivo je pa to, da ljudje mislimo, da če bi dobili več, bi nam tudi več ostalo. Figo freško. Dobro se spomnim predavatelja, ki je govoril o svojih izkušnjah na nekem tečaju kar se tiče njegove plače. Prej je zaslužil okoli 1300 evrov na mesec - poznamo ljudi, ki to dosežejo v treh mesecih -  in vedno so bili nekje na meji. Potem je zamenjal službo in dobival 3000 evrov. Na začetku je mislil, da bo ogromno prihranil, a so kmalu spet, meni nerazumljivo, živeli na robu. Torej, kolikor imaš, toliko zapraviš.

Jaz sem tudi na meji. Če ne sam, me tja potiskajo naša in otroci. Da pa bi se malo odmejašil, sem se začel ukvarjati s popoldanskim delom. Je treba ujeti kak evro. A ne gre vse po načrtih. Nekateri imajo delo celo leto, nekateri imajo to vezano na sezono ( žičničarji, morje), nekateri na vreme ( krovci )… Na žalost sem se jaz dal v skupino sezoncev. In to zimskih. Moje polpreživetje je tako vezano na zimo, ali še bolje, na sneg. In kot sem že prej napisal so sedaj zime za en klinc. Da pa bi vseeno malo napredoval v poslu, bom izkoristil ta blog v propagandne namene. Kot boste videli, je to kar jaz ponujam nekaterim dobro znano, nekateri pa ste to zadevo že videli, niste pa vedeli za kaj se gre ali niste vedeli, kje se to kupi.

Ste že videli kupe snega, ki se kar sami od sebe sesedajo, manjšajo? Vidite, tu imam jaz prste vmes. Prodajam namreč snegojede črve. Če ste do sedaj mislili, da sneg topi sonce, ste živeli v globoki zmoti. Ste že videli soseda, ki je skidal samo malo stezo do hiše? In ste mu vi rekli, da je len? Napaka, velika napaka. Fant ni len, on je pameten. Po snegu je posul moje črve in ti so pospravili sneg do konca. Kupujejo jih skoraj vsi, tudi vaši sosedje. Ker črvi ne poznajo meje, tako iz njihovega kupa prilezejo v vašega in pojedo še vaš sneg. Zatorej, kupite svoje črve, da ne boste manj kot sosed, ki vam lahko to uslugo zaračuna dražje kot pa bi vas prišel nakup ali pa vas po lepi slovenski navadi za to še toži. Kot vsaka stvar imajo tudi ti črvi dobre in slabe lastnosti. Dobre so te, da so za večkratno uporabo in bio neoporečni in ne kot sol, ki je dražja, samo za enkrat in še onesnažuje okolje in razžira avte in beton. Če kupiš že malo količino je dovolj, saj se razmnožujejo in so mikroskopsko majhni, nevidni s prostim očesom. Tako ne zavzamejo celih deponij ali vreč za domačo uporabo.

Imajo pa samo eno slabo lastnost. Ker so živa bitja, se v njih pretakajo tekočine. Za te pa vemo, da pod ničlo zmrznejo. Tako je tudi pri snegojedih črvih. Zato zaživijo šele, ko se temperatura dvigne nad ledišče. Topleje ko je, bolj so dejavni.

Tako, oglas je oddan. Oprostite ker ga oddajam tu. A moram. Ker je izredno huda konkurenca. Snega je sedaj kar nekaj, kupcev pa skoraj nič. Menda mi ja kdo ne hodi v zelje?

Vsi bi radi dolgo živeli, a nihče pri tem početju noče biti star. Pa razumi, če moreš. Kot narobe prav. Res, ljudje smo čudni do konca.

Zakaj danes taka pisarija? O starosti? Ne, nič me ni popadlo, nič se mi ni stožilo. Kar samo od sebe je prilezlo v mojo glavo. Sem bolj odprte, sploh ko zeham. In ta doba, starost, lahko traja zelo dolgo, ponavadi se zavleče prav tja do smrti.

O tej zgornji temi sem že dolgo nazaj prebral humoresko, ko moški opisuje svoje življenje. Že ko se je rojeval, so mu govorili naj pohiti. Ves čas otroštva je moral hiteti - pohiti v šolo, pohiti z nalogo, pohiti s kosilom… To se je nadaljevalo v srednji šoli, pri vojakih, ko se je oženil, vse tja do pozne starosti. In ko je ležal na smrtni postelji, so bili okoli njega zbrani vsi njegovi najbližji. In v njihovih očeh je videl eno samo besedo.

Koliko si star? Kolikor se počutiš? Ja, menda to drži. Nekateri so že pri tridesetih, nekateri pa so telički še pri osemdesetih. A za take pravijo, da jih je doletela druga puberteta, za nekatere pa so si izmislili tisti pregovor - glava sivi, rit nori. A to je bolj zaradi foušije, ker je človek na stara leta še tako živ. S seboj nosiš bogastvo, ki si si ga nabral s svojim načinom življenja do te dobe. Pravijo, da se življenjska doba podaljšuje. Se, a se bo tudi ustavila in nazadovala. Sedaj, ko je stara ta generacija, ki je še živela v pomanjkanju in kolikor toliko mirnemu življenju, je življenjska doba še v redu. Ko pa bo prišla na vrsto naslednja generacija, ki živi v preobilju maščobe in sladkorja, alkohola in stresa, telesne neaktivnosti in drog, se bodo začele podirati domine navzdol. Ne vem, če bodo takrat zdravniki lahko še štrajkali. Pravzaprav, a je to sploh kdo opazil? Kaj pa če štrajkajo že nekaj let na tiho, kot generalka za sedaj?

Sedaj, ko imam nekaj let na grbi, opažam razliko med mladostjo in starostjo. Saj glava bi, a telo nekako ne sledi. Nekatere stvari premislim, ravno tiste, pri katerih sem se včasih zaletel s silo. Mišljenje je tudi drugačno in vam povem iz lastnih izkušenj in razmišljanj, da tisto narodno Oj mladost ti moja… ni napisal pubertetnik.

Ampak, kdaj se začne starost? Bom drugače vprašal. Kdaj je človek resnično star. To, da nisi več mlad ti najprej pokažejo tvoji otroci ki so kar naenkrat tam okoli 20, ko ti pripeljejo domov partnerja ali pa ko moraš iti spat k stari mami. A to so samo začetni znaki. Tudi to, da si siv, betežen, tečen… še ni tisto pravo. A veste kaj je pravi pokazatelj? Jaz vem. Ko ti na rojstno dnevno torto prižgejo svečke za na pokopališče.

Ponavadi ne pišem blogov enega za drugim, a danes je pač izjema. Krivo je samo vreme. Ko ga gledam skozi okno, kako nese postrani snežinke, se mi je utrnila misel, ki ne sme ostati ” v predalu “, pa tudi objaviti jo moram takoj, ker se pri današnji špijonaži nikoli ne ve. In potem bi šel ves moj deset sekundni trud v nič in z mojo zamislijo bi se kitil kdo drug.

Zjutraj pred šesto, ko sem šel v službo, je na termometru kazalo 10 stopinj. V senci, se razume. Pa je zapihal vetrček, termometer je ostal tam kjer je, le temperatura je padla za debelih 8 stopinj. In je začelo snežiti. Najprej sramežljivo kot ledeni dež, nato pa, opogumljeno s včerajšnjo vremensko napovedjo o pol metra snega, čedalje bolj nesramno z velikimi snežinkami. In sedaj, ko to pišem, ga je pri nas do trebuha. Na srečo le žabjega. Pol metra ga dobiš, če to mero položiš na tla. Kakor je začelo, tako je tudi končalo. Mnogo hrupa za nič snega. Ampak, če odmislimo vse skupaj - zima je.

Zime niso več kar so bile. Saj poznate tisto - ko sem bil jaz mlad… Ja, takrat so bile res prave zime. Je zapadel sneg, ki je potem poležaval do marca, ko je prišla taka odjuga, da je curljalo od povsod. Snežaki so se nagibali kot revmatiki, kupi ob cestah, čez katere mulci nismo mogli videti, so začeli omogočati razglede in za osmi marec smo nabirali zvončke in slepice za mame. Sedaj pa ni snega niti za vzorec, pomladne rože cvetijo  že v začetku februarja, tako da se je treba vreči v strošek in obiskat cvetličarno. Včasih smo se na vsakem hribu sankali in smučali, kepali smo se kar naprej, gradili igluje, se metali po snegu in skakali s streh ali dreves v globok sneg, sedaj pa med počitnicami nekateri starši odpeljejo svoje otroke na smučanje v tujino, ostali so pa pred računalniki.

Ja, danes nam jo je zima malo zagodla. In to po tem, ko smo že pokopali Pusta. Ja, z veliko začetnico. Včasih je bil red s temi svetniki, potem so prišli v nebesa pa naši samoupravljalci in poglejte kaj imamo. Vse je zmešano. Zato, da bi se to popravilo, bi jaz nekaj predlagal. Popravimo koledar. V zgodovini sta znana vsaj dva koledarja. Eden se imenuje po Juliju Cezarju, drugi pa po papežu Gregorju Nevemkateremupovrsti. Oba sta vnesla kar nekaj reda v datume, a ker nobena stvar ni večna, tudi zadnji koledar ni več tisto kar je bil. Koledar, ki bi ga jaz predlagal bi se kljub moji pregovorni skromnosti lahko imenoval Možakarjev koledar, ne bi imel nič proti, imel pa bi samo eno drugačnost.

Če ste opazili, je letos zapadel sneg krepko po Pustu. Vsi vemo, da ima ta praznik neko moč. Nekoč je imel to, da je odganjal zimo, sedaj pa se je predrugačil. Kaj če bi ga na moj predlog premaknili v november, pa bi imeli po novem sneg za Božič in Novo leto, pa tudi počitnice bi bile lepše z njim? Se strinjate? Za datum bi se morali še zmeniti, ker ne bi smel biti preblizu 1. novembru, da ne bi kdo prišel na popkopališče našemljen v rdečega vraga. Potem bi bil šele hudič .

Ta elektronska pošta je pa res v redu. V hipu lahko pošlješ sporočilo, dobiš sliko, ki bi jo čakal tudi več dni, vsak dan ti kdo pošlje kaj smešnega in to ti pošlješ naprej… In zadnjič sem tako dobil šopek starih reklam, ki so nam začele po letu 91 sekati filme na štiri ali pet delov. Se še spomnite frutka, mleka, začetek GSM aparatov…? In posebej še lepljenje plakata v Logarski dolini z glasbo Moja dežela, to so njeni ljudje…?

Turizem smo ljudje. Kar precej časa smo to poslušali, pa ne vem če se nam je kaj vtisnilo v dušo. Ker je resnično spomin na počitnice precej odvisen od ravnanja ljudi s teboj ta čas. Naj bo vse še tako bajno, lahko samo ena malenkost pusti grenak priokus celemu izletu. In ponavadi se prvi kontakt zgodi s pogovorom.

Mi, ki živimo ob naši mlakuži, ki ji občasno rečemo tudi jezero, smo na turiste kar precej navajeni in jih pustimo pri miru. Naj se z njimi ukvarjajo tisti, ki jih lupijo. Saj imajo od tega dobiček. Pomagamo samo, če nas kdo vpraša za kako informacijo. Pa sedaj se da, sedaj ni več problemov, saj mladina odlično obvlada angleščino in še kak jezik, dočim smo mi, stari mački, bolj šepali s to vejo turizma v mladih letih. Sedaj se tudi jaz ne utrudim tako hitro v pogovoru s tujcem, saj bolj kot roke uporabljam jezik.

Nekoč se je ob mojem kolegu ustavil avto in italijanski turist ga je vprašal, kje je jezero. Kolegu je šinila vsa znanost italijanščine v glasilke in je ponosno izdavil: ” Dvestos metros desnos! “. Očitno sta razumela, saj radio tisti dan ni poročal o izgubljenih Italijanih. Pa saj so se vedno dobro znašli. Našel si jih tudi na najbolj zakotnih jasah v gozdu, tako da tudi seksat nismo mogli v avtu brez strahu.

Ko so ti turisti prišli do jezera, so se počutili kot doma. Vse je bilo njihovo, še najbolj pa zrak, saj so vanj spuščali forte italijanščino ob petih avtih, kupu otrok in trinajstih psih. Sem pa tja se je našel tudi tak, ki se je zamaknil in v miru lovil ribe. Ampak, ta ni bil ravno pedigre Italijan. In tako je predsednik ribiške družine prišel k enemu od takih, ki je lovil v rahlo deževnem vremenu. Rib ni mislil loviti, morda je samo relaksiral bobniče, saj vsi ribiči vedo, da ribe takrat slabo prijemajo. Po domače mu je povedal kako in kaj, pa ga je ribič ozmerjal in mu rekel, da je koza. Ampak, vrli udomačeni ribič ni to sprejel kot žaljivko, ampak mu je bil to jasen pokazatelj, da je fant Italijan. Vajen borb z vsemi riboni našega jezera se je pognal tudi v boj z makaroni lengvičem. In mu je strokovno razložil: ” Kad pada pjova, fiš ne hvata! “

Enkrat pa sem bil tudi sam prisoten pri parlare seansi. Okoli štirih popoldne, takrat smo imeli še odmore v proizvodnji za kavo, zato vem uro, sta k nam zapeljala dva turista s škornja. Bili smo štirje, jaz sem bil daleč najmlajši. Iskala sta lago, ki sta ga videla s ceste, do njega pa nista mogla. Torej, roke v akcijo in začel sem jima kazati, da morata nazaj v to smer kvatro kilometri. Pisal bom tako kot smo govorili, saj italijansko še govoriti ne znam, razen seveda tistih nekaj posvečenih besed, kaj šele da bi znal pravilno kaj napisati. Nato sem pokazal levico, da morata zaviti v levo. Sinistra je zaklical zmagoslavno eden od njiju, jaz sem pa kar zrastel, ker sem tako dobro znal po njihovo. Nato sem se spomnil na potok kjer sta morala zaviti na kot zelo pomembno orientacijsko točko in sem pomembno zaklical akva in to pokazal s palcem in kazalcem, da sem vodo spremenil in raztegnil v tekočo obliko. Vse to sta spremljala še dva moja sodelavca in mi veselo pomagala pri pojasnjevanju. Nato pa se je zataknilo. Pri mostu. Hoteli smo biti zelo natančni kot na kmetih in smo hoteli čez potok položiti most, kot tista dva politika. Rezultat je bil isti, saj se ni nihče mogel spomniti na ponte. Ampak, zakaj ima človek prijatelje? Da mu pomagajo v stiski, seveda. V redki sekundi tišine je ta, ki je bil ves čas tiho, kot da bi zaplaval razširil roke, odrinil mene in še enega kolega, stopil pred moška, ki sta že skoraj vse razumela in dejal: ” Kvatro kilometri i prije mosta sinistra. ”