Malo za šalo, še bolj za hec

Ta elektronska pošta je pa res v redu. V hipu lahko pošlješ sporočilo, dobiš sliko, ki bi jo čakal tudi več dni, vsak dan ti kdo pošlje kaj smešnega in to ti pošlješ naprej… In zadnjič sem tako dobil šopek starih reklam, ki so nam začele po letu 91 sekati filme na štiri ali pet delov. Se še spomnite frutka, mleka, začetek GSM aparatov…? In posebej še lepljenje plakata v Logarski dolini z glasbo Moja dežela, to so njeni ljudje…?

Turizem smo ljudje. Kar precej časa smo to poslušali, pa ne vem če se nam je kaj vtisnilo v dušo. Ker je resnično spomin na počitnice precej odvisen od ravnanja ljudi s teboj ta čas. Naj bo vse še tako bajno, lahko samo ena malenkost pusti grenak priokus celemu izletu. In ponavadi se prvi kontakt zgodi s pogovorom.

Mi, ki živimo ob naši mlakuži, ki ji občasno rečemo tudi jezero, smo na turiste kar precej navajeni in jih pustimo pri miru. Naj se z njimi ukvarjajo tisti, ki jih lupijo. Saj imajo od tega dobiček. Pomagamo samo, če nas kdo vpraša za kako informacijo. Pa sedaj se da, sedaj ni več problemov, saj mladina odlično obvlada angleščino in še kak jezik, dočim smo mi, stari mački, bolj šepali s to vejo turizma v mladih letih. Sedaj se tudi jaz ne utrudim tako hitro v pogovoru s tujcem, saj bolj kot roke uporabljam jezik.

Nekoč se je ob mojem kolegu ustavil avto in italijanski turist ga je vprašal, kje je jezero. Kolegu je šinila vsa znanost italijanščine v glasilke in je ponosno izdavil: ” Dvestos metros desnos! “. Očitno sta razumela, saj radio tisti dan ni poročal o izgubljenih Italijanih. Pa saj so se vedno dobro znašli. Našel si jih tudi na najbolj zakotnih jasah v gozdu, tako da tudi seksat nismo mogli v avtu brez strahu.

Ko so ti turisti prišli do jezera, so se počutili kot doma. Vse je bilo njihovo, še najbolj pa zrak, saj so vanj spuščali forte italijanščino ob petih avtih, kupu otrok in trinajstih psih. Sem pa tja se je našel tudi tak, ki se je zamaknil in v miru lovil ribe. Ampak, ta ni bil ravno pedigre Italijan. In tako je predsednik ribiške družine prišel k enemu od takih, ki je lovil v rahlo deževnem vremenu. Rib ni mislil loviti, morda je samo relaksiral bobniče, saj vsi ribiči vedo, da ribe takrat slabo prijemajo. Po domače mu je povedal kako in kaj, pa ga je ribič ozmerjal in mu rekel, da je koza. Ampak, vrli udomačeni ribič ni to sprejel kot žaljivko, ampak mu je bil to jasen pokazatelj, da je fant Italijan. Vajen borb z vsemi riboni našega jezera se je pognal tudi v boj z makaroni lengvičem. In mu je strokovno razložil: ” Kad pada pjova, fiš ne hvata! “

Enkrat pa sem bil tudi sam prisoten pri parlare seansi. Okoli štirih popoldne, takrat smo imeli še odmore v proizvodnji za kavo, zato vem uro, sta k nam zapeljala dva turista s škornja. Bili smo štirje, jaz sem bil daleč najmlajši. Iskala sta lago, ki sta ga videla s ceste, do njega pa nista mogla. Torej, roke v akcijo in začel sem jima kazati, da morata nazaj v to smer kvatro kilometri. Pisal bom tako kot smo govorili, saj italijansko še govoriti ne znam, razen seveda tistih nekaj posvečenih besed, kaj šele da bi znal pravilno kaj napisati. Nato sem pokazal levico, da morata zaviti v levo. Sinistra je zaklical zmagoslavno eden od njiju, jaz sem pa kar zrastel, ker sem tako dobro znal po njihovo. Nato sem se spomnil na potok kjer sta morala zaviti na kot zelo pomembno orientacijsko točko in sem pomembno zaklical akva in to pokazal s palcem in kazalcem, da sem vodo spremenil in raztegnil v tekočo obliko. Vse to sta spremljala še dva moja sodelavca in mi veselo pomagala pri pojasnjevanju. Nato pa se je zataknilo. Pri mostu. Hoteli smo biti zelo natančni kot na kmetih in smo hoteli čez potok položiti most, kot tista dva politika. Rezultat je bil isti, saj se ni nihče mogel spomniti na ponte. Ampak, zakaj ima človek prijatelje? Da mu pomagajo v stiski, seveda. V redki sekundi tišine je ta, ki je bil ves čas tiho, kot da bi zaplaval razširil roke, odrinil mene in še enega kolega, stopil pred moška, ki sta že skoraj vse razumela in dejal: ” Kvatro kilometri i prije mosta sinistra. ”