Ponavadi ne pišem blogov enega za drugim, a danes je pač izjema. Krivo je samo vreme. Ko ga gledam skozi okno, kako nese postrani snežinke, se mi je utrnila misel, ki ne sme ostati ” v predalu “, pa tudi objaviti jo moram takoj, ker se pri današnji špijonaži nikoli ne ve. In potem bi šel ves moj deset sekundni trud v nič in z mojo zamislijo bi se kitil kdo drug.

Zjutraj pred šesto, ko sem šel v službo, je na termometru kazalo 10 stopinj. V senci, se razume. Pa je zapihal vetrček, termometer je ostal tam kjer je, le temperatura je padla za debelih 8 stopinj. In je začelo snežiti. Najprej sramežljivo kot ledeni dež, nato pa, opogumljeno s včerajšnjo vremensko napovedjo o pol metra snega, čedalje bolj nesramno z velikimi snežinkami. In sedaj, ko to pišem, ga je pri nas do trebuha. Na srečo le žabjega. Pol metra ga dobiš, če to mero položiš na tla. Kakor je začelo, tako je tudi končalo. Mnogo hrupa za nič snega. Ampak, če odmislimo vse skupaj - zima je.

Zime niso več kar so bile. Saj poznate tisto - ko sem bil jaz mlad… Ja, takrat so bile res prave zime. Je zapadel sneg, ki je potem poležaval do marca, ko je prišla taka odjuga, da je curljalo od povsod. Snežaki so se nagibali kot revmatiki, kupi ob cestah, čez katere mulci nismo mogli videti, so začeli omogočati razglede in za osmi marec smo nabirali zvončke in slepice za mame. Sedaj pa ni snega niti za vzorec, pomladne rože cvetijo  že v začetku februarja, tako da se je treba vreči v strošek in obiskat cvetličarno. Včasih smo se na vsakem hribu sankali in smučali, kepali smo se kar naprej, gradili igluje, se metali po snegu in skakali s streh ali dreves v globok sneg, sedaj pa med počitnicami nekateri starši odpeljejo svoje otroke na smučanje v tujino, ostali so pa pred računalniki.

Ja, danes nam jo je zima malo zagodla. In to po tem, ko smo že pokopali Pusta. Ja, z veliko začetnico. Včasih je bil red s temi svetniki, potem so prišli v nebesa pa naši samoupravljalci in poglejte kaj imamo. Vse je zmešano. Zato, da bi se to popravilo, bi jaz nekaj predlagal. Popravimo koledar. V zgodovini sta znana vsaj dva koledarja. Eden se imenuje po Juliju Cezarju, drugi pa po papežu Gregorju Nevemkateremupovrsti. Oba sta vnesla kar nekaj reda v datume, a ker nobena stvar ni večna, tudi zadnji koledar ni več tisto kar je bil. Koledar, ki bi ga jaz predlagal bi se kljub moji pregovorni skromnosti lahko imenoval Možakarjev koledar, ne bi imel nič proti, imel pa bi samo eno drugačnost.

Če ste opazili, je letos zapadel sneg krepko po Pustu. Vsi vemo, da ima ta praznik neko moč. Nekoč je imel to, da je odganjal zimo, sedaj pa se je predrugačil. Kaj če bi ga na moj predlog premaknili v november, pa bi imeli po novem sneg za Božič in Novo leto, pa tudi počitnice bi bile lepše z njim? Se strinjate? Za datum bi se morali še zmeniti, ker ne bi smel biti preblizu 1. novembru, da ne bi kdo prišel na popkopališče našemljen v rdečega vraga. Potem bi bil šele hudič .