Malo za šalo, še bolj za hec

Zadnjič sva šla z našo mimo divje češnje v meji med ogradami. Mirna, tiha, brez listov in ptic. Tudi zadrgetala ni od mraza, človek bi rekel, da se je nastavljala sončnim žarkom. Le kaj si je mislila? Ko me je zagledala, se me je spomnila? Jaz sem se je. In potem te potegne sv. Asociacij vsepovsod.

So na vas kdaj merili z nabito puško, mitraljezom, brzostrelko? Name so. Dvakrat. Pa ne mislite da je to grozen občutek. To je samo v ameriških filmih, ko se igralci tresejo zaradi gledalcev. Mi smo bili takrat junaki. Sploh nas ni brigalo kaj delajo. Seveda je bilo drugi dan povsem drugače.

Prvič je bilo med desetdnevno vojno za Slovenijo. Saj se sedaj lahko tolčejo po prsih, kako smo jih premagali in ne vem še kaj, ampak, če bi hoteli, bi se sprehodili čez nas. Vem, ker sem bil poleg. Poglejte samo moj primer. Vpoklicali so me tretji ali četrti dan, da bi pazili na neke tanke, da nam ne bi ušli na Hrvaško. Saj so nekateri, pa puške, pa strelivo… Bil nas je en tovornjak, vsi brez pušk, le prebegli slovenski oficir je imel brzostrelko. Tako smo se vozili okoli in pregledovali teren, tudi takoj ob meji, kje bi jim lahko podstavili nogo. Posedli smo na hribčku nad cesto in uživali na soncu. Mimo so se vozili avtomobili in potniki so stegovali vratove, saj smo bili ravno prav daleč, da niso videli ali smo naši ali njihovi. Od samega dolgočasja je naš voznik prijel brzostrelko, jo ogledoval, spraševal oficirja to in ono o njej, na koncu pa ga je prosil, če lahko vžge en rafal po enem od bližnjih grmov. Komaj smo ga prepričali da jo je odložil brez pokanja, ko se razpre grm in iz njega izstopijo trije teritorjalci, eden od njih oborožen z mitraljezom in opasan s patroni kot kakšen mehikanec iz kavbojskega filma. Eden od voznikov jih je opozoril na nas in neslišno so se prikradli za grm. Dolgo niso vedeli kdo smo, saj smo nosili njihove uniforme in naše kape, dokler nas niso slišali kričati na našega voznika. Mitraljezec je priznal, da nas je imel na muhi in ves živčen kot je bil mu res ne bi bilo treba dosti, da bi nam podaril nekaj krogel, če bi se vozniku želja uresničila. Dokler tega nismo vedeli je bilo vse v redu, potem pa je eden od sobojevnikov od samega šoka zajecljal, da bi zaradi neumnost šoferja lahko š š š li  v v v si v ku ku ku ***.

Drugič sem bil na muhi že v svobodi. Zopet ne zaradi prekrška. Ampak zato, ker smo prekrižali pot nekomu, ki je bolj enak kot smo mi. In to na počitnicah. Bilo nas je za en avto, sami družinski očetje in voznik sem bil takrat jaz. V tisti restavraciji je bilo tudi nekaj naše vojske in z njimi smo pili in igrali biljard ali nekaj podobnega. Kar naenkrat, kot da bi udaril po vodi, so izpuhteli. Nekdo jih je prišel iskat, a glej ga zlomka ( vranča ), čez pol ure so bili nazaj. Nič niso hoteli povedati, le smejali so se nam, saj smo bili čedalje bolj zgovorni. In tudi spat so šli pred nami. Takrat sem naredil nekaj, kar že 15 let ne počnem več. Vozil sem rahlo okajen, ravno toliko, da sem bil še prepričan vase. Saj poznate to frazo, ne?  In tako pogumno se peljemo proti našemu ” hotelu “, ko nas ustavi neka lučka. Pa smo tam. Ampak, kaj policaji delajo tu, ob tej uri? Pa niso bili. Bili so štirje vojaki, isti kot v restavraciji, le da je bil z njimi neki oficir, ki nas je tudi ustavil. Po dva sta bila vsak na eni strani ceste in v rokah so imeli avtomate. Pa smo se oddahnili, samo da ni policija. Kaj nas skrbijo tiste naperjene pokalice! Samo da ne bom pihal.

In potem se je zgodilo. Oficir se je podal k sovozniku in nas začel spraševati kdo smo, kam gremo… Pa smo rekli, da naj vpraša vojake, saj smo ga skupaj pili. Pa ni pomagalo. Potem se je odpravil okoli avta k meni, k vozniku. Aha, sedaj pa midva z dokumenti. Ko je bil ravno na polovici prednje havbe sem se spomnil, da nisem zategnil ročne. Pa jo dajmo.  Da vi vidite reakcije. Ko se je ročna stoenke oglasila s svojim značilnim zvokom, je oficir ves prestrašen počepnil, s tem da je z rokami udaril po havbi, vsi štirje vojaki pa so popadali na tla kot pokošeni z očesi na muhi in prsti na sprožilcih. In mi? Začeli smo se jim smejati, češ, poglejte junake. Ja, drugi dan je vse drugače. Kako, če in podobna vprašanja se porajajo.

Ko so se pobrali, je oficir zahteval dokumente. Če verjamete ali ne, smo pri petih odraslih osebah komaj našli eno vozniško dovoljenje, ki pa ni bilo moje. Čez pet minut je prišel nazaj in nas spustil brez vseh informacij naprej. No, kmalu smo zvedeli, da je v bližini prespal takratni visoki vladni uradnik, ki so ga vojaki pazili, da ga ne bi kdo ukradel.

In kaj ima češnja pri vsem tem? Dosti. Ko dozorijo divje češnje, se jih loti mnogo živali, med drugim tudi mi. Ne vem koliko časa smo štirje preždeli na vejah, da smo se jih najedli in pa nabrali za pol polivinilaste vrečke. Zadovoljni s plenom smo se usedli vsak na svoje kolo in veselo odbrcali domov. Jaz, kot edini moški, sem gentlemansko prevzel vrečko in veselo vijugal po poljski poti. Kaj me ni zaneslo,  da sem zakrilil z roko, tako da je vrečka prišla med špice na kolesu? Vrečka se je seveda pretrgala, tiste male, drobne divje češnje pa so kot izstreljene iz najsodobnejšega in najhitrejšega orožja mitraljirale okolico. V dveh sekundah je bila vrečka prazna, so pa moje vidno polje napolnili jezni pogledi ostalih treh sopotnic. Pa so šli jabolčni zavitki, kompot…

Ja, čisto nedolžna češnja te včasih napelje na najhujše spomine.

A je to kakšna zima? Nič od nič. Ko bi bilo vsaj nekaj snega in kakšna stopinja pod ničlo. Tako pa prideš ven, pa ne veš ali je pomlad ali jesen. O, saj kar se tiče prometa in kidanja snega je sedaj kar v redu. Pa tudi drv bomo ogromno prihranili. Če bo šlo tako naprej bomo začeli kmalu polena nositi nazaj v gozd iz drvarnice. Vi, ki imate peči na nafto ste pa sploh na suhem. Vam bo toliko denarja ostalo, da boste lahko ostali še kakšno uro dlje na dopustu.

Za nekaj pa ne vem kako se bi odločil ali je dobro ali slabo. Za sprehod. Veste kako je lepo, ko greš zvečer na sprehod, ko se vsepovsod bleščijo kristalčki, sneg je bel, čist, pod podplati pa škripa zmrznjen sneg. Božansko se je sprehajati, sploh tam, če greš ti prvi v cel sneg. Veje so obložene s snegom, drevesa dobijo drugačno obliko… Ma, ne da se opisat te lepote, no, vsaj jaz jo težko. Je pa brez snega v redu to, da se ti ni treba zavijati v ne vem koliko plasti oblačil in kap, lahko greš kamor hočeš, pol stanovanja ni mokrega za teboj.

Veste, jaz se rad sprehajam. Če je le možno narediva z našo nekaj kilometrov vsak dan. Večinoma med polji, kjer ni avtov, so pa različne živali. Ogromno lahko vidiš, če znaš gledati. A prvo je zdravje in dobro počutje. Vsak dan ogromno presedimo, če ne drugje pa v avtu ali pred TV, da o računalniku niti ne govorimo. Pa se poleg naše nepravilne prehrane pojavijo razne težave, ki se kažejo od premajhnih konfekcijskih številk do hemeroidov.

Sva pa z žlahtnikom, da ne bo pomote, žlahtni so samo njegovi lasje, ki so še bolj srebrni kot moji, zadnjič debatirala o tej temi. Poznamo moškega, ki ima to težavo. Poleg sedečega dela je še potnik, tako da presedi ogromno ur tudi v avtomobilu. Revež trpi, a se da nekako pomagat. Da ne bom govoril, kdo je kaj rekel, bom samo povzel. Dobijo se zdravila, operacija je skoraj nujno potrebna, tu pa je še en kup domačih zdravil. Baje pa se dobi tudi posebna blazinica za na avtomobilski sedež, ki ima prav v območju največje občutljivosti luknjo. Pa sva brž pocenila zadevo rekoč, da bi si lahko omislil kar otroški napihljiv obroč za v vodo in se usedel nanj.

Je pa ena težava. Da te ustavijo možje postave na cesti. To, da zakaj imaš to stvar pod zadnjico, bi ti verjetno rade volje verjeli. A kaj dela račka, žirafa ali bog ne daj široka napihnjena palma med tvojimi nogami.. E, to je pa že drug problem.

Te dni stalno poslušamo o podražitvah in trgovcih. Saj je človeka strah iti v trgovino, ko je pa vse tako drago. In ko gremo, ne gremo samo po kruh in mleko. Kjer je izbira, še bolj pomembno, kjer je denar, tam je tudi voziček precej poln. Pa še z avtom je treba do trgovskega centra, ker so male trgovinice propadle zaradi velikih. Kje so časi, ko so se kupci in trgovci poznali po imenih? Ja, takrat je ženski cekar še nekaj pomenil. In to na kolesu.

Cekar. Koliko skrivnosti je vseboval, ko je mama z njim prišla iz trgovine. Večinoma je bila v njem standardna roba - kruh, mleko, sladkor, proja in cikorja in pa vžigalice in tobak za očeta. A včasih, res samo včasih, je padlo tudi kaj za nas, otroke. Joj, kako smo plezali po mamah in jim kukali v cekar, če ni slučajno notri vsaj žemljice, če že ni kakšnega bombona. Če je bila lizika, je bilo še bolje, če je bil pa žvečilni gumi, je bil pa sploh praznik. Med prijatelji si hodil kot pav in vlekel tiste mlečne zobe čim bolj narazen, da se je videlo kdo si in kaj imaš. Ko smo zrasli in so nas mame poslale v trgovino z njim, se nismo upali brez njihovega dovoljenja kupiti ničesar, pa če nas je še tako mikalo.

Kljub razvoju se je cekar ponekod še vedno ohranil. Sem pa tja še vidiš starejše ženske, ki se odpravijo z njim po opravkih s kolesom.Seveda jim ta služi bolj za oporo. Če že ne drugam, pa za na pokopališče. Tako je delala tudi naša daljna žlahtnica, ki ji je umrl soprog. Tako mu je namreč sama pravila, pa še to menda bolj iz zafrkancije. Saj veste kako je to - čez čas ga je tako klicala cela okolica. Kmalu po njegovi smrti si je zaželela, da bi še ona umrla, ker ji je bilo tako ” hudo ” na svetu brez njega, pa si tega verjetno ni dovolj močno želela, saj je še vedno živa, stara okoli 85 let. Kdor dolgo ” jamra “, dolgo živi. In v eni od takih pokopaliških misij se je odpravila še do svečarja in kupila kar precej vložkov za v lučko. Pokojnina ni ravno velika, tako da se da s tem malo prihranit. In se je v povratni ” furi ” ustavila pri nas. Naslonila je kolo na hišo in vstopila, cekar z vložki pa je pustila na kolesu. Pri nas smo pošteni.

Po tisti uri prenosa informacij se je odpravila domov, a glej ga vranča, nekdo ji je pokradel prav vse vožke. Samo vložke, vse ostalo je bilo še vedno v cekarju. Kdo bi bil tat? Ker so naši sosedje taki, da radi kukajo skozi okno in to ve cela vas, je bila majhna verjetnost, da bi bil sredi belega dne tat kdo od odraslih. Torej, sum najprej pade na otroke. Najine. In veste kje sva jih našla? Ob potoku, kjer sta veselo spuščala še zadnje vložke kot ladjice, dokler se niso ob prvi večji brzici prevrnile in potopile. Če bi imela pa še vžigalice.. Ni bilo druge kot globoko se opravičit, se vsesti v avto in kupit novo ladjevje.

Ste kdaj hodili po mleko? Kakor koli in kamor koli? Starejši se še spomnite embalaž mleka od steklenic z napisom lastnika, ki smo jih morali nositi v trgovino, da smo naslednji dan dobili tisti liter, preko plastične embalaže v barvi mleka, ki je bila podobna embalaži današnjim čipsom, smokijem…, do današnjih tetrapakov. Še najbolj se spominjam prav tiste plastične embalaže. Bila je prav uporabna. Z zobom si naredil luknjico vanjo in ko si stisnil embalažo, je mleko veselo špricalo ven. Na zabavo tebe, če si koga zadel in na žalost žrtve. Če si srečal veliko mularije, je bila litrska posoda precej prazna in kmalu ni več doma pomagal izgovor, da nisi videl, da mleko pušča. Hodili smo tudi h kmetom in tista kanglica je doživela marsikaj. Prijateljev oče je nekoč dejal, da dokler je on hodil po mleko je bila po nekaj letih še vedno kot nova, ko pa so po mleko začeli hodili otroci, je bila v nekaj tednih popolnoma fuč. Prav nobenega drevesa in prometnega znaka niso zgrešili z njo.

Tudi k nam je hodila neka ženska po mleko. Seveda s cekarjem. Ker pa se je včasih kanglica čudno nagibala, je kmalu našla rešitev. Plastenka. Ko priviješ pokrov, se ne poliva več, pa naj leži ali stoji. In je tako hodila brez skrbi dan za dnem. Nekoč pa bi jo kmalu kap. Pride domov, odvije pokrov in začne zlivati mleko, da ga bo prekuhala. A mleko je bilo modro! Ženska se je uvstrašila kaj je narobe. Je zastrupljeno, pokvarjeno, je krava bolna… Ko je zlila mleko do konca ven, je iz plastenke padel košček nečesa v lonec na štr - bunk. Vzela je žlico in poiskala v mleku tisto nekaj. Bila je kreda modre barve, za pisanje po lesu. Mulca! Ta čas, ko sta se s taščo zaklepetali, sta preiskala cekar, odvila pokrov in v mleko vtaknila kredo. Le kako jima je to padlo na pamet. Sta kaj po očetu? Sta jabolka padla čisto ob deblu?

rmite kaj ptičke? Zima, mraz, lakota… vas to nič ne gane? To, da živite v bloku ni izgovor! Kaj vse si eni ne tlačijo po balkonih, pa da ne bi bilo prostora za eno malo ptičjo hišico? Pa tudi cena semen ni pretirana, sploh če njihov nakup primerjaš s prednovoletnim. Torej, bo kaj? Kdor ima pa lastno hišo in da nima krmilnice? Ej, ljudje! Bodite kot jaz. Skrbim za vse tičke, da lahko kavsajo.Ko gledam te frfotalčke, ki se jih naenkrat zbere tudi čez 30, se tudi nasmejim. Kako so nekateri med njimi nasilni. Dokler se ne nakavsajo, ne pustijo nikogar drugega v hišico. Tako ima eden od njih več dela s preganjanjem vseh ostalih ptic kot s hranjenjem. Ko pa se odpravi od ” doma “, se preganja naprej po vejah, namesto njega pa pride njegov namestnik, ki tudi poskuša s kljunom napraviti red. Pa ga kmalu preglasujejo. Bo moral še vaditi.

Vse ptice nimajo take sreče s krmilnicami. Vsake toliko časa človek vidi kako ptičjo smrt in takrat se spomnim na dogodek iz otroštva. Na ptičji pogreb, ki smo ga uprizorili mulci, stari nekako od 5 do 10 let. Jaz vem da sem bil pri najmlajših, a sem aktivno sodeloval, ravno toliko, da se dogodka še spomnim. Če bom pa kaj drugače povedal, me pa prosim popravite.

Na našem klancu je bila mala otroška kolonija, saj nas je bilo v parih letih razlike kar 13 kratkohlačnikov in kratkokrilnic. Strašno radi smo se skupaj igrali, seveda do prve iskrice, potem je bila pa borba. Pa se je kmalu končala in smo se igrali naprej. Vedno smo bili polni idej, ušpičili smo polno neumnosti, a nikoli ni bilo krvi ali razbitih šip. Starejši fantje so bili vodje, mi pa njihovi ukazov željni sluge, sploh če je bila kakšna neumnost posredi. Najraje smo se igrali poleg župnišča, saj je bila tam manjša trata brez uporabne vrednosti, tako da nas ni nihče od tam podil. Pa tudi starši so vedno vedeli kje smo. Saj tudi sedaj vedo ( vemo ), ko odprejo sobo in so njihovi otroci pred računalnikom.

Tistega ptiča smo našli na cesti. Kaj nam je bilo, da ga nismo vrgli sosedovi mački kot po navadi, ne vem. Vem samo to, da se je nekdo spomnil, da bi ga pokopali po ” uradni ” poti, s pogrebom. Seveda, takoj smo bili za. Akcija je takoj stekla. Eni so kopali jamo, drugi so šli k sosedu, ki je delal krste in se zmenili z njim za velikost, barvo in okraske. Stari mož nas je dobro poznal, zato se je potrudil in nujnosti pokopa podredil vso proizvodnjo, tako da smo naročeno dobili že čez nekaj časa. Saj je moral pohiteti, če smo mu stali za vratom vsake pet minut.  Je bilo res nujno. Sredi poletja vse zelo hitro propade.

Tretji oddelek pogrebcev je pazil na ptičje truplo. Lahko bi rekli, da je imel ves čas ob sebi častno stražo. Če je bila odprta tudi knjiga žalosti se pa prav dobro ne spomnim. Nekaj jih je šlo domov po sveče, najtežje pa je bilo  vžigalicami, saj so se starši najbolj bali, da ne bomo kaj zakurili. Četrti oddelek je odšel pa na najbolj pogajalsko zahteven del predpriprav. K župniku. Za cerkveni pogreb smo rabili ministrantska oblačila in ostale pritikline. Zdi se mi, da so prišli nazaj za krsto, saj je bilo tu pa ravno obratno kot pri njej. Vse je hotel vedeti, a na koncu je popustil in nam dal nekaj stvari, ostale, kot so križ, smo pa sami naredili. Da so hodili kropiti od blizu in daleč ni treba posebej govoriti. Vsi so se čudili kaj za en tič je to, da bo imel tako nobel pogreb. Ko je bilo vse nabavljeno in pripravljeno, se je sprevod začel. Seveda je bila prisotna tudi maša. Pa ne kakeršna koli. Latinska. Mulci za v prvi razred smo znali vse odgovore v latinščini, starejši pa tudi župnikov test. In smo hodili s križem in črno zastavo po klancu gor in dol, žlobudrali mašne tekste, peli žalostinke in se čudili starejšim, ki so kar čepeli na hišnih pragih in se držali za trebuhe. Kaj je na pogrebu tako smešnega. No, morda kapa ni bila ravno župnikova, kakšna kikla se je tudi vlekla po tleh, a nosila s trugo so bila pa prvovrstna. Ko je bilo ” župniku ” dovolj sprehajanja, smo zavili na pokopališče. Tam so že čakale sveče, jama in pa vrvi, s katerimi smo pogrebci prav stežka spravili krsto v jamo. Sledil je kratek govor, o njegovi vsebini ne vem čisto nič, vem pa da je bil zelo čustven, saj so punce jokale kot dež. Nato je sledilo škropljenje in pokop, zasutje jame, okrasitev z venci, ki so jih spletla dekleta in na koncu križ s ptičjim peresom. Da se je vedelo, kdo tam počiva.

Ko smo ravno pri tem. Vera, Cerkev in T2. Sodobna dilema, sodobna afera, sodobna novica. Jaz ločim kaj je vera in kaj je Cerkev, zato je moje mišljenje tako - brez Cerkve lahko, brez seksa težko.

Po končani ceremoniji smo vrnili in pospravili vse rekvizite, saj smo vedeli, da nas naslednjič ne čaka nič dobrega, če vsega ne počistimo za seboj. Ko smo se spet zbrali okoli groba, smo se vsi strinjali, da je bilo v redu. A kaj bo naslednjič? Ja, res. Spet okoli in spet prosit. Ne! Razgrebli smo grob, odprli krsto, ptiča stresli v jamo, jo zasuli nazaj in vse skupaj poteptali.

In čez nekaj let so po tem resničnem dogodku  posneli film ” Maratonci tečejo častni krog ” .

Zima. Mraz in sneg. In prav je tako. Naj narava počiva, naj se otroci nasankajo, nasmučajo in nadrsajo. Mi to, predvsem zadnje, počnemo vse leto. Sneg prekrije vse smeti in odpadke najbolj razvite živali na zemlji, zato je narava sedaj prečudovita. Nekaj dni. Potem začne sneg spreminjati barvo na cesti zaradi soli, po poljih pa zaradi dimnikov. Pa samo da nad ne zebe. Ker če se spomnim, kako je včasih potegnil tisti mrzli zimski piš, ko je mraz cvrčal in zavijal okoli vogalov… Človeka kar strese. Ja, včasih je bilo drugače. Pihala je burja, a mi smo se je bali.

Sedaj pa imam. Ravno pred prazniki, ko naj bi bil človek vesel, ves v pričakovanju, navdušen…, mu z enim samim stavkom uničijo vse praznike. S stavkom, ki je napadel mojo postavo, moj ubogi telešček.

Vsi skrbimo za svojo postavo. Nekateri da bi bila čim bolj suha, drugi pa, med njimi sem tudi jaz, da se ji to ne bi zgodilo. In ti prazniki so idealni za to delo. Kamor koli prideš v teh dneh, vsepovsod te posedajo za bogato obloženo mizo, tako da se včasih počutim kot pitana goska. No, gosak. Potice, piškoti, pršuti, alkohol… Pa ti jetra in žolč komaj še dihata. Na škrge. Povejte - kdo vam teden dni po praznikih še ponudi kako dobroto? Kje je sedaj tista dobra potica, ki mi je skoraj iz ušes gledala? Kje tisti pršut, zaradi katerega mi holesterol podmazuje kolena, da ne škripljejo?

In se naklada. Deka sem, deka tja, potem pa še deka na trosedu, ki poskuša vse to pokriti in pogreti. In ko greš na tehtnico ugotoviš, da ta frdamani vranč od te smotane talijanske nemarne vage vsakič pokaže več kot prejšnjič! Še sreča, da sem počasne jeze, da je ne vržem na hodnik, pa na stopnišče, pa po hodniku, pa ven na dvorišče , pa v potok… Tako pridem pa samo do tega, da jo brcnem na svoje mesto, hinavko lažnivo. Smo pa ljudje iznajdljivi. Posebno, ko skušamo prikriti lastne slabosti. Kot Maja z biseri v pesmi, ki jo poje Benč. Jaz na primer, čeprav sem še vedno docent, imam malo nakazan trebušček. Samo malo, saj razumete? Ga ne skrivam, sem ga pa pogovorno zavil v celofan z veliko mašno. Ko nanese pogovor na hrano in te nebodigatreba kilograme, se ljubeče pobožam po njem in vsakomur povem, da je to poporodna posledica. Vsak otrok mi je pustil okoli 7 kilogramov. Ker pa to nihče ne verjame in se mi samo smejijo, jim povem po pravici - to je žulj od seksa.

Večkrat sem že napisal, da imamo vsi prijatelje zaradi katerih ne rabimo sovražnikov. In enega takega imam tudi jaz. Se razumeva, tudi kakšno skupaj rečeva, ker je fant izredno duhovit. Ne vedno, kot boste videli. Zame! Zadnjič je na primer izjavil, ko je nek direktor kupil ribnik, da on že ve zakaj. Prvič ga je kupil za to, da bo notri redil piranhe, ki bodo predzadnja stopnja disciplinske kazni, ko bo svoje ljudi pomakal ven in notri. Drugič pa je kupil raje ribnik kot čebelnjak zato, ker ve, da čebele od časa do časa pomorijo vse trote. Ampak, če vam jaz to napišem na sto načinov, ne bo nobeden niti približno tako smešen kot če bi ga poslušali v živo.

In s tem ” prijateljem “sva se srečala oni dan sredi mesta. Malo sva se pomenila o tem in onem, pa je beseda nanesla tudi na praznike in hrano. Jaz sem se na koncu spet pobožal po vrečki s hrano in rekel tisto o seksžulju. Pa mi reče: ” Aja? Jaz sem mislil da je pa žulj od zob!”

In sedaj v kotu pasem zamero in se smilim sam sebi. S polno kengurujevo vrečo.

Zgornjo fotografijo sem posnel na enem od svojih jutranjih sprehodov. Ker nisem ne umetnik ne poznavalec programov, vas lepo prosim da malo zamižite na eno oko, kogar pa moti datum ali kaj drugega, naj to mirno prekrije s hansaplastom.

Pravijo, da imajo vsake oči svojega malarja. Moje imajo takega.

Tako, pa smo spet tu. Imam čas, imam voljo in imam vas, da to berete. Pa veste, da je včasih kar presneto težko napolniti ta beli kvadrat? Človek si reče, eh, kaj pa je napisati par stavkov. Reče že, reče, ko pa je treba tolč po črkah, je pa druga zgodba.

Da nisem nič pisal te dni je bila kriva teta Inventura. Ja, saj vem, inventure so ponavadi okoli novega leta, a če jo ima lahko vsaka trgovina, ko najbolj rabiš kako stvar, sredi leta, zakaj je ne bi imeli mi sredi decembra? In ata je treba ubogati. Ata direktorja. Ker je bog in batina. No, zadnje čase tudi noga, ki te kaj lahko brcne iz službe. Pa smo se dali štet. A da je bila stvar bolj zanimiva, so nam fantje iz nabave za boljše počutje teden pred inventuro napeljali robe še pa še ( ne, niso jogurti ). In to je bilo treba potem deklarirat, zapreti nazaj v škatle, razsortirat po kupcih in spraviti na tovornjake še na prvi dan inventure. Vsak dan sem bil vslužbi do 6 ure popoldne ( nič posebnega, če ne bi začel ob 6 uri zjutraj ). In ko prideš tako povaljan domov nimaš kake prav odmevne zgodbe za ušesom. Pa še tiste številke se ti rolajo pred očmi. Sem se bal, da bi vam kak artikel natipkal namesto besede.

Toliko opravičevanja. Sem bil čisto kratek. Sedaj pa naprej.

To vam pišem ob uri, ko svet šele zaživi. počasno zbujanje po kosilu. Včasih so hodili zgodaj spat. Ata je mami naredil otroka, potem pa sta se obrnila vsak k sebi in zaspala. Sedaj se pa človek ob taki uri oprha, vrže vase in nase nekaj kemije in hajd v life. Vsaj tisti okoli 20 let mladi.

Ko sem bil jaz toliko star, sem tudi žuriral. Nič me ni motilo. Najmanj pa to, da takrat skoraj ni bilo avtomobilov. Smo se zasidrali na eno mesto in tam vzdržali do konca, pa kakeršen koli je že bil. Že takrat smo bili bolj gospodinjski in smo vedno pometli, ker smo bili zadnji. Sedaj pa gledam to mladino, ali pa ko jih poslušam, se štiri ure vozijo sem pa tja, bili so na 10 ih lokacijah in so ga tako žurali… A veste kaj je žur? To, da ga začneš, kot mi je pravil mamin stric, žurirat v petek po službi, končaš pa v ponedeljek v službi. Pa niso nikogar peljali na spiranje želodca, niso rabili ne mamil, ne tabletk, samo stepli so se včasih. Seveda brez policajev in sodišč.

In takrat se mi je dalo vse, bolelo me ni pa nič. Zato sem se smejal, ko je na enem od predavanj, ki sem se ga udeležil v prvi službi, predavateljica rekla, kako se ljudje z leti spreminjamo. Ko si mlad, si poln vsega. Ko se pa po 40 emu letu zbudiš in da te zjutraj nič ne boli, pomeni to samo eno. In tako so oni dan v čakalnici pri zdravniku sedele tri ženske takih let in se pogovarjale o svojih zdravstvenih tegobah. Starejši moški jih je nekaj časa poslušal, potem pa jim je povedal zgodbo, staro nekaj mesecev. Pri nijih je sosedova Lojzka dočakala 99 let. Še vedno čila ženica, ki skrbi sama zase. Zdravnika domala ne pozna, vsak večer gleda dnevnik in bere časopise in je z vsem na tekočem. Ko so ji ljudje prišli voščit, so ji rekli, naj vzdrži še eno leto, da jih bo imela 100, pa bo v časopisih, pa še Drnovšek ji bo prišel mogoče voščit. Pa je prekrižala roke na prsih in izjavila, da ne ve če bo kaj iz tega. Je slišala, da je bolan.

Danes sem bil pri zobozdravniku. Normalen obisk. Pred tolikim časom mi je nekako pozidal vse zobe s plombami, tako da je rekel, da me ima za leto dni dovolj. Pa še moški sem, tako da nima nobene potrebe, da me bolj pogosto videva. In ko je minilo leto, ko naj bi se prišel naročit, je minil še kak mesec, pa sem se oglasil. Sestra mi je prijazno napisala datum, ki niti približno ni bil čez 14 dni. Tri mesece sem čakal da vidim njega, ki se ga pošteno povedano bojim. Ej, med zobmi najraje vidim žlico in vilico, ne pa tiste njegove aparature. In koliko ti vsega naloži. Kot da bi bila moja usta polica za njegova pomagala. Saj nič ne rečem, najprej te vozi s stolom gor pa dol, pa te nagiba, samo da bi te preslepil. Lepo se ti smeji, te pokrije s slinčkom, ko pa si nabasa na usta tisto masko pokaže svoj pravi obraz. Ne vem kako se reče vsemu tistemu orodju, a meni se je zdelo da ima v rokah kladivo, ko mi je tolkel po zobeh in vse to veselo gledal v zrcalcu. Ko bi človek lahko vsaj normalno dihal. Pa sem moral skozi nos. Je rekel da se mu rosi. Normalno da se mu je rosilo. Tako je vsaj vedel da sem še živ. Čez čas sem bil pa še bolj, ko je našel zob, ki je bil na pogled čisto v redu, a ko je tolkel po mojih zobeh kot po ksilofonu, je našel visoki C. Ne vem kako in kaj, a izgleda da nisem bil dovolj uglašen, zato je poskusil še enkrat. Bog ga nima rad, hudič ga pa ne mara. Naj tolče po svojih zobeh, mene moji bolijo. In sestri je začel pripovedovati neke kratice o mojih zobeh. So bile take kot v socializmu, le da nisem nobene dešifriral. Kot bi imela kaj proti meni. In potem se je začelo vrtanje. Ni bilo ravno tako obsežno kot Trojanski predor, a jaz sem o svojem vedel več kot o tistem. Pa svedri, pa voda, pa odvodnjavanje, pa učvrščevanje, pa hrup… No, edino dinamita mi ni dal v usta, hvala bogu. In ko mi je začel tisti sveder tiščati v desni zgornji zob številka šest, me je čez čas vprašal, če me kaj boli. A ni videl, da sem čisto pod stropom? To bi videl vsak otrok. Saj me je komaj dosegel. Ko sva se spustila tista dva metra nazaj do stola, je začel malo bolj polahko nabijat, a meni se je še vedno zdelo, kot da imam tri kompresorje v ustih. Ko sva se spet dvignila pod luč na stropu, je končal in iz ust sem izpljuval pol karjole prejšnje plombe. Saj poznate postopek - izpljuni in izperi. Namesti nove tampone, črpalko ki prav grozno srka slino in gremo naprej. In spet je vrtal. Sedaj je dal gor sveder, za katerega nisem popolnoma prepričan ali je za zobe ali je za odstranjevat rjo z avta. Treslo me je kot potres in samo temu, da imam še vse svoje zobe, se imam zahvalit, da sem domov prinesel vse v ustih. In ko se je že vse umirilo, ko se človek oddahne, sprosti, je vzel neko aparaturo in mi z mrzlim zrakom osušil zob. Kot bi mi zob zasul z ledom. Kako sem ga imel rad! Med tem časom je sestra vključila mešalec, da je namešala nekaj , kar se na zobu strdi in je precej podobno posušenemu žvečilnemu. Menda je to plomba.

Ljudje, pazite svoje zobe. Ti vplivajo na marsikaj. Prihranili si boste marsikatero težavo, bolečino in pot.

Ne, ne bom napisal blog. Napišem vsaj enega na teden, včasih dva in to že leto in pol. Ampak ta teden ne. Pa ne da se mi ne da. O, pa še kako bi ga napisal, mi brni po glavi že tri dni. Tudi čas ni problem. Res da ga nimam na pretek, a toliko bi se ga vseeno našlo, da bi nekaj sčaral skupaj. Veste, glavni razlog je strah.

V današnjih časih je taka moda, da se s tem, ko se svet spreminja, se spreminjajo tudi stare vrednote, način življenja, s tem pa nastajajo nova nasprotja. In ta nasprotja smo prenesli na vse mogoče ravni. Včasih so se ljudje preklali predvsem zaradi zemlje. No, pa saj se sedaj tudi, sploh če se gre za nekaj centimetrov. Včasih so tudi rekli, da jo bomo imeli vsi polna usta, sedaj pa, ko so moderne žare, jo bomo imeli pa toliko, kolikor jo bodo naši zanamci hoteli plačati občini. Nekaj let nazaj so se med seboj obdelovali tudi beli in rdeči, ki so si med seboj očitali medvojno izdajstvo in povojne poboje. Me prav zanima ob vsem dogajanju med vojno, kaj bi bilo drugače, če bi zmagali tabeli.

Sedaj se napada druge stvari. Ne vem zakaj se nekateri odločajo za vegetarjanstvo. Jih pustim pri miru in spoštujem njihovo odločitev. Ker ne jejo mesa, jedo vse sorte zelenjavo, sadje in drugo nemesno hrano. Ta pa je tudi iz držav tretjega sveta. Zadnjič sem prebral, da tam gnojijo in špricajo s pripravki, ki so v Evropi prepovedani. Ker pa multinacionalke nočejo poslovati z izgubo, so vse te prepovedane preparate prodale prav tem državam, ki nam izvažajo svoje pridelke. Samo sprašujem - je to vzrok, da so vegetarjanci tako agresivni? Nikoli še nisem slišal, da bi kdo protestiral proti njim, oni pa kar naprej proti nam, mesojedcem.

Po svoje se mi smilijo tudi kadilci, ker jih tako napadamo. Podpirajo tobačne tovarne in državni proračun, po drugi strani pa praznijo zdravstveno blagajno. Torej so na pozitivni nuli. Ampak, kot mi je rekla prijateljica, jo jezi, ker jih sedaj pijanci mečejo iz lokalov. Saj tudi jaz ne maram, da mi kdo kadi pod nos in da mi potem smrdi vse, kar je na meni. Bog ne daj pa, da bi kdo kadil v stanovanju. Dva dni ga zračimo. To je isto, kot če bi jaz jedel čokolado, okoli mene pa bi bilo z njo zapacano še 12 ljudi in vse kar je v prostoru.

Omenil bi še lovce. Kaj vse jim ne prerečejo, tudi tu na blogih sem zasledil polno tega. Ampak, veste, to ne pomaga. Lahko napišeš 100 blogov, počečkaš goro papirja, a če ni prave akcije, ni nič. A z njo je vranč. Bi si upal moški svojemu direktorju, lastniku podjetja, reči da je bedak, ker je lovec? Bi si upala ženska svojemu ginekologu, tudi lovcu, reči da je neizobražen grobijan? Bi se upal kdor koli reči veterinarju, h kateremu je prinesel svojega psička, da je brezvesten morilec? Vidite, treba je imeti jajca, ne pa brcati kar tam nekaj v meglo. Ne, nisem lovec, niti jih ne podpiram. Osebno menim, da bi morali pri vsem tem orožju vsake toliko let na pregled k psihologu. A tega ne razglašam okoli. Ker nimam jajc, da bi to rekel poslovnemu partnerju, lovcu, od katerega je odvisnih 40 delovnih mest.

Vidite ljudje, strah me je, da me ne bodo zaradi mojega početja napadli. Ne spim že tri noči, ves premočen se prebujam iz morastih sanj. Najprej potipam, če imam kosmato brado in v nosu zataknjeno kost. Nato mi pogled zdrsne po stropu, če slučajno ne spim v votlini in se olajšano vležem nazaj, ko opazim da v kotu ni gorjače in da ležim poleg naše, ne pa zdraven kake neandertalke, pokrit s kožo. In ko je posebno hudo, grem v predal in previdno pobožam svoja dokazila o izobrazbi.

Resnično se bojim. Ker smo ta teden zaklali prašiča. In zato ta teden ne bom napisal bloga.